Od kod ta silna ljubezen do živali?
Živali sem imela rada že kot majhna deklica, kamor koli sem prišla, sem želela k sebi stisniti kakšnega mucka ali kužka. Ves čas sem starše prosila za kakšnega kužka, ampak moja želja ni bila uslišana. Pa sem stvari vzela v svoje roke. Na neki kmetiji so imeli osem mladičkov. Vsak dan sem jih hodila gledat in nato sem enega prinesla domov očetu za njegov rojstni dan. Rekla sem mu, da se darila ne sme zavrniti. Tako je mešanček Bobi postal moj prvi kuža, jaz pa najsrečnejša punčka na svetu.
Danes imate dom urejen tako, da imajo živali v njem svoj raj.
Takoj ko sva si z Dinom ustvarila družino, sva imela kužke in mucke, tako da je najina Ana odraščala skupaj z njimi in večkrat nama je rekla, da je zelo hvaležna za to. Imeli smo tudi muco Čenčko, ki je vse svoje mladičke vsako noč sproti v gobčku znosila v Anino posteljo. Mladičke je imela tudi naša kokeršpanjelka Yuki in pozneje bernka Tisa. To so najlepši spomini!
Kako pa se je rodila ideja za oddajo Štiri tačke?
Oddajo delamo že 28 let neprekinjeno, niti ena sama ni odpadla, na kar smo res zelo ponosni. Začela sem jo delati sama, saj so me ustvarjalci takrat nove komercialne televizije videli v oddaji 3 x 3, ki sem jo vodila na TV Slovenija. V šoli, kjer sem poučevala, pa sem imela krožek Štiri tačke, ki ga je obiskovalo rekordno število učencev. Štiri tačke je bila tudi moja oddaja na Radiu Kranj in zato sem oddajo o živalih z največjim veseljem sprejela. Zelo hitro so mi na televiziji dali vedeti, da se bo oddaja obdržala le, če jo bom sama tudi tržila. In sem tako čez noč postala voditeljica, scenaristka in producentka. Čez pol leta sta se mi pridružila še Ana kot sovoditeljica in mož Dino, ki je naredil tečaj za snemalca. Kmalu smo postali zelo uspešna ekipa, ki je pripravila veliko odličnih oddaj, tudi Avanturo, za katero smo dobili viktorja, in dokazali, da lahko tudi majhna ekipa z velikim srcem poseže po najvišjih stopničkah.
Številke, koliko tačk se je sprehodilo skozi vseh 500 oddaj, je nemogoče prešteti, gotovo pa je mogoče katere od njih izpostaviti. Katera vam je ostala v najlepšem spominu?
Res je bilo v naših oddajah veliko tačk, gobčkov in repkov pa tudi velikega pitona je imela Ana okoli vratu. Vsaka živalca pusti posebne sledi. Vedno pa rada omenim velikega mastifa Brodieja, ki ga je imel takratni predsednik države dr. Janez Drnovšek. Za 100. oddajo nas je sprejel na svojem domu, Ana pa ga je s svojimi vprašanji in mladostno simpatičnostjo tako očarala, da nas je potem še večkrat povabil na različna srečanja, obiskal pa nas je tudi na našem domu, kjer sta se naša Tisa in Brodie takoj ujela.
Skozi oddaje so se spletla tudi druga lepa prijateljstva z znanimi Slovenci. Kaj bi povedali o njih, so dobri gospodarji svojih ljubljenčkov?
Ja, to pa res. Vsi, ki so gostovali v naših oddajah, so bili zelo ljubeči do svojih kosmatincev, velikokrat zelo drugačni, kot jih sicer poznamo z ekranov. Nekateri imajo red, drugim pa kakšen kužek tudi raste čez glavo. (smeh) Ampak z mnogimi smo postali in ostali prijatelji in se še velikokrat slišimo ter z nekaterimi tudi vidimo.
Koliko časa na dan posvečate skrbi za živali?
Mi s kužki sobivamo, lahko rečem, da sta bernka Hana in yorkica Loti del naše družine, kot so bile tudi druge psičke pred njima. Imamo hišo z velikim ograjenim vrtom, tako da sta lahko na vrtu ali v hiši, kjer jima je ljubše. Sta lepo vzgojeni, zato nam je skupaj res zelo lepo. Z vsakim mladičkom gremo v pasjo šolo, to se potem obrestuje vse življenje. Seveda nas tudi malo vrtita okoli prsta, ampak nam je to prav simpatično in nas s tem tudi spravljata v smeh. Je pa res: ko se zahteva red, ga obe upoštevata.
Posloviti ste se morali od kar nekaj kužkov. Kako ste si zacelili rane, ki nastanejo ob takšni izgubi?
To je pa edina negativna stvar, ki se je moramo zavedati, ko pride mladiček v naš dom. Vedno je bilo hudo, vedno smo vsi jokali, tudi Dino. Zadnja leta je pri Cremoni mogoča tudi upepelitev živali in mi smo se za to odločili, ko je na drugo stran mavrice odšla Tisa, potem Bajka in pozneje še naša 17-letna yorkica Zoya. Doma imamo zdaj na posebnem mestu tri žare, in ko smo jih dobili takrat nazaj, je bilo lažje, saj smo imeli občutek, da so spet doma, z nami, kjer jim je bilo vedno tako lepo.
Kaj pa živali in otroci? Bi rekli, da bi morala biti v vsaki družini vsaj ena žival, da bi se otroci drugače razvijali?
Ni lepšega kot sobivanje otrok in živali. Naša vnuka David in Dan sta rasla skupaj z našimi psičkami in zato drug drugega obožujejo. Med njimi je poseben odnos. Naše kosmatinke so natančno vedele, da sta to 'majhna človečka', in se tako tudi vedle do njiju. Čeprav smo vedeli, da našim bernkam lahko stoodstotno zaupamo, smo bili, ko sta bila otroka še majhna, vedno v bližini. Le tako se lahko razvije lep odnos, vreden zaupanja.
Čemu vsemu ste se morali sami odreči zaradi živali, na primer na dopustu, potovanjih? Si sploh lahko predstavljate življenje brez njih?
S kužki je veliko veselja, so pa tudi obveznosti. Ampak ker je veselja veliko več, si midva z Dinom življenja brez pasjih tačk res ne bi več znala predstavljati. Na dopust gremo včasih skupaj, kadar pa to ni mogoče, ju čuva Anina družina ali pa gresta v varstvo k Hanini vzrediteljici Nini, kar je pa tudi super za njiju, saj sta ves dan med drugimi kužki.