Novice Svet24

Ste še vedno v stalni zamudi?

Kaže, da se vse dobre navade z leti postarajo in izginejo. Zadnje čase se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem prišel pravočasno ali celo prehitro, saj so nekateri ugotovili, da je najbolje, če me povabijo na kakšen pogovor ali kaj podobnega malo prej in potem pridem pravočasno. Sicer sem si to navado krepil ob producentu in radijskem sodelavcu mlajše generacije Andrei Flegu; vsi na radiu so že poznali najino dogovarjanje za snemanje: dogovoriva se ob osmih zvečer, jaz za vsak slučaj pridem ob desetih in ga čakam do polnoči. V tem ritmu sva sčarala vsaj štiri albume, le pri novem, ki ga končujemo prav zdaj, se vidi, da se je tudi on malo postaral in se je enkrat ali dvakrat zgodilo, da je prišel pred mano. Sicer pa mislim, da je moje tako imenovano zamujanje samo ena od oblik mediteranskega načina življenja: brez panike, vse bo narejeno skoraj ob pravem času. Zato sem tudi eno od radijskih oddaj, ki sem jo vodil pred nekaj leti, poimenoval Okrog osmih z Mefom.

Novinarji smo znani po tem, da največ naredimo tik pred rokom za oddajo. Je to razlog, da se, recimo, pisanja besedil lotite, ko gre skupina že v studio in bi res že morala vedeti, kaj bodo peli?

Glede na to, da ne čutim nobene potrebe po pisanju, ampak pišem le zato, ker sem komu kaj obljubil, imajo vsi moji izdelki predznak »last minute«. To tudi pomeni, da so cenejši oziroma brezplačni, saj sem se ob Danilu (Kocjančiču, pokojnem glasbeniku, avtorju številnih uspešnic, op. a.) navadil, da delamo zato, da naredimo dobro pesem, za drugo bo itak poskrbel Sazas. Seveda imajo brezplačnike vsi radi in zato jaz na »lagerju« nimam narejenih pesmi, imam pa cel kup melodij različnih avtorjev, ki bi radi, da jim napišem besedilo. In ker mi je nerodno, če komu obljubim, da »bom pogledal«, se mi že zdi, da sem dolžan to narediti, in potem velikokrat pišem, ko že prihajajo po besedilo. Najbolj mi je ostalo v spominu pisanje himne za mladinski kongres v Novi Gorici oziroma za skupino Boomerang. Ravno takrat smo se selili in med prenašanjem omar sem jim vsakih deset minut na pamet povedal novo vrstico, tako da na koncu sploh nisem poznal pesmi v celoti in sem jo slišal šele, ko so jo posneli. 

Nekaj časa ste že upokojeni, ampak dolgčasa ne poznate. Mi lahko naštejete, kaj vse vas čaka ta teden?

Ta je prav poseben. Začenjamo s praznjenjem uredništva, kar ni lahko delo, saj je mi je žal vsakega starega računalnika in stare mize, nato pišemo, postavljamo in tiskamo lokalni tednik Mandrač, sledi četrtkov koncert Emilie Martenson in njenih pevk, ki ga bo ponovila še v soboto. V petek moram v Arrigoni, kjer nastopajo mlajši izolski bendi in med njimi prvič tudi Kikcs, v katerem igrata oba sinova, Aljoša in Primož. V nedeljo pa organiziramo na našem trgcu oziroma largu tradicionalno, že 12. Šalšiado, na kateri kakšnih deset tričlanskih ekip kuha tradicionalno istrsko šalšo, ki jo bomo za kosilo tudi skupno pojedli. S špageti, seveda. Potem pa se že začne vse od začetka, vmes pa še pisanje scenarija za dokumentarni film o vadišču Poček, dokončanje albuma, vaje za jesensko turnejo in tako naprej. Skratka, vse je na svojem mestu.

Ravno v teh dneh je izšla Mefova zbirka kolumn oziroma uvodnikov iz časopisa Mandrač z naslovom Naših sanj vam pa ne damo. Kolumne so razdeljene po tematikah: ljudje, covid, turizem, vrednote, demokracija, akcija, okolje, Izola in mediji. Zelo jasno je, kaj se Mefu zdi pomembno. In to bi moralo biti tudi vsem nam!

 Očitno nastopate ali pa organizirate nastope drugih. 

Glasbene dogodke organiziramo, ker bi radi slišali določene izvajalce, in kaj je lepšega, kot da ti igrajo pred hišo! Še nikoli nismo z organizacijo koncertov nič zaslužili, smo se pa imeli lepo, čeprav smo bili včasih res čisto brez keša. Na večje koncerte, ki jih ne organiziramo sami, pa odhajamo tu in tam. Midva s soprogo Marjeto najraje v Italijo, ker je njihova publika še posebej prijazna do nastopajočih in prepeva tudi z najbolj »obskurnimi« skupinami. Za promocijo novega albuma imam za to jesen določenih sedem koncertov, in to bo vse. Naj igrajo mladi!

Se še spomnite Izole, preden ste vzeli stvari v svoje roke?

V resnici ničesar nisem vzel v svoje roke. Nikoli nisem imel te formalne moči, res pa je, da se je z našo iniciativo in finančnim prispevkom kar nekaj stvari pri nas spremenilo. Že videz ulice, ki je zdaj zelena, še bolj kot Križevniška, za kar skrbi Marjeta, je povsem drugačen od tistega iz časov, ko smo se preselili sem. Takrat so bile vse fasade v razpadajočem stanju, po ulici se je odvijal dvosmerni promet, smrdelo je po marsičem, največkrat po ribji moki. Vsega tega danes ni več. Na en način je to dobro, na drugi pač ne, ker je s tem smradom izginila tudi ribja industrija, izginili so ribiči oziroma njihove barke in počasi izginjajo proletarci, ki jih nadomeščajo vikendaši in Airbnb turisti.

Zakaj se vam zdi pomembno, da se posvečate skupnosti?

Posvečam se samemu sebi in svojim bližjim, in to avtomatično pomeni tudi skupnosti. Ne verjamem tistim, ki se postavljajo s tem, da delajo za skupnost. Takih samaritancev je danes v svetu zelo malo, pri nas pa prav tako. V bistvu vsak od nas najprej skrbi zase. Če je ta skrb pogodu skupnosti, je to super in potem rečemo, da nekdo dela za druge in zase. Tako sem tudi naslovil pesem, ki sem jo lani napisal za Boštjana Velkavrha in jo je zapel na festivalu Melodij morja in sonca. Le da je tam na prvem mestu skupnost, na drugem pa posameznik. Ampak to je pesniška svoboda, v resnici mora biti obratno.

Mateja J. Potočnik

Kdo vse sodeluje z vami pri dogajanju v Izoli? So to samo starejši ali se aktivirajo tudi mlajši?

Mlajši sodelujejo, ker drugače ne gre. Brez njih nekaterih stvari ne bi bilo mogoče narediti. Prej ali slej je treba kaj pravilno ozvočiti, kakšno elektriko pravilno napeljati ali dvigniti kaj težkega. Ko jim bomo pustili, da lahko prevzamejo iniciativo, sem prepričan, da bodo tudi to storili, za zdaj pa jim očitno ustreza, da sem jaz tisti, ki si kar naprej nekaj izmišljuje, oni pa me prenašajo. 

Je res, da vam arhitekt Janez Koželj, kadar poleti pride na dopust, javlja, kje še kaj popraviti v mestu?

Janez je tak. Ko smo bili na dopustu na nekem grškem otoku, je tam pospravljal kamenje, ki je bilo ob pešpoti. Na Sardiniji je urejal svojo plažo, v Izoli pa je že tako doma, da pozna vse kotičke skoraj bolj kot mnogi Izolani. Kadar prideta s soprogo Natašo v Izolo, ga mora odpeljati do Strunjana in potem gre peš ob obali ter pobira smeti, ki jih tam nekateri še vedno puščajo za seboj. Zdaj prihaja v Izolo z vlakom, in ker je postaja v Kopru, se od tam do Izole pelje po obalni cesti in nam vedno pove, kaj vse je tam narobe narejeno. Tako ni mogel verjeti, da se na meji med izolsko in koprsko občino zamenjata pasova za kolesarje in pešce. Jezi se zaradi zapuščenih delov mesta in ne more verjeti, da imamo zaradi 60 avtomobilov najlepši mestni trg v mandraču prekrit s pločevino. Doslej je s študenti arhitekture naredil že celo vrsto študij za različne dele Izole, ki pa so vse ostale v predalih, in tudi ponudba, da je pripravljen brezplačno svetovati pri urejanju mesta, ni dobila nobenega odgovora.

Lani ste ustanovili še ulični filmski festival.

Imeli smo nekaj zanimivih dokumentarnih filmov domačih avtorjev pa smo rekli, da bi jih pogledali na Largu pri špini. Potem smo ugotovili, da je bilo tukaj posnetih kar nekaj kratkih igranih filmov domačih avtorjev, našli smo še nekaj dokumentarcev o Borisu Benčiču, izbrali nekaj najnovejših animiranih filmov Konija Steinbacherja, na koncu pa dodali še kratek igrani film mladih Izolanov, ki ga je do takrat videlo le nekaj ljudi. Tako je nastal petdnevni festival, ki ga je potem za dva dneva prekinil novembrski dež, zato smo letošnji festival premaknili v čas od 8. do 11. oktobra. Ker bo zdaj že tradicionalni, bo na njem nekaj filmov iz sosednjih držav, programa pa še ne bi predstavljal, ker vseh filmov še nimamo potrjenih. Festival vsekakor bo, publika tudi, ulica pa bo spet zaživela štiri jesenske večere. 

Še vedno pišete za tednik Mandrač. In to brezplačno! Kako to?

Mandrač smo novinarji različnih koprskih novinarskih hiš začeli izdajati kot glasilo krajevne skupnosti, potem je zakonodaja zahtevala, da postanemo d. o. o., in ker mora imeti vsaka firma tudi direktorja, sem postal točno to. Glede na to, da sem bil do takrat direktor Primorskih novic, ne bi smel imeti težav, a ni bilo tako, saj smo bili odvisni zgolj od prodaje in naročnikov. K sreči so nam bili mnogi zvesti in so nam zvesti še danes, tako da skoraj nismo imeli osipa bralcev. Kot direktor sem seveda imel minimalno plačo, kar je bilo v nasprotju z zakonodajo, na kar so me opozorili ob upokojitvi in mi pokojnino še malo znižali, tako da imajo danes bistveno višje pokojne vsi, ki so mi bili takrat »podrejeni« na Primorskih in TV Koper. Ampak če si navajen na to, da nimaš v žepu vedno 50 evrov, potem je tudi taka pokojnina dovolj.

Pravi novinar že zaradi sebe naredi najboljšo zgodbo. Se strinjate?

Če novinar ni firbčen, če ga ne zanima zgodba, ampak hodi v službo, potem dela nekaj, kar ni novinarstvo, ampak pisunstvo. Začetek konca novinarstva je prišel s privatizacijo medijev in z uveljavljanjem piarovskih služb. Mene so bolj kot škandali od nekdaj zanimali ljudje in njihove zgodbe, saj sem se od njih marsičesa naučil. Firbec pa sem še vedno, in ko mi je danes starejša gospa prinesla fotografijo svoje družine pred Viližanskim zalivom, sem na njej opazil most, ki ga prej nisem videl na nobeni fotografiji. Tako smo odkrili »primo ponte«, o katerem so govorili vsi starejši Izolani, prvič pa sem ga videl tudi na fotografiji. Če te tudi take drobne stvari ne zanimajo, potem boš težko pravi novinar.

Kaj sploh še počnete za denar?

Brez denarja ne gre. Najraje ga zapravljam za različne tehnične predmete, od play stationa do gramofona in vinilk, dobim pa ga iz dveh naslovov: pokojninskega sklada in Sazasa. To mi je čisto dovolj.

Torej za svoje aktivnosti v Izoli ne dobite finančnega nadomestila?

Nagrada je zadovoljstvo, ne plačilo. Plačilo so številke, in te so zadnji mesec presegle tisoč evrov, dodam še Sazas in ženinih manj kot tisoč, pa smo zadovoljni. Nič ne bi imel proti temu, da bi zadel na lotu, ampak ga žal ne igram. 

V današnjem času, ko se uspeh meri po premoženju, bi vas mnogi prej imeli za »luzerja« kot za frajerja. Kako pa vi gledate na take kriterije?

Nekateri so prepričani, da imam pol Izole, pa imamo samo našo staro hišo, vse drugo pa v najemu in občini lepo plačujemo najemnino. Manjši prostor v ulici smo najeli zgolj zato, da ga ne bi dobila še ena nepremičninska agencija in nam do konca razprodala mesto. Žalostno je, da smo se morali temu upreti mi, medtem ko je bilo lokalni oblasti čisto vseeno. Sicer pa se nimam za »luzerja«, sicer bi imel še več prijateljev, kot jih imam, kajti Slovenci imamo radi »luzerje«, ker nam nabijajo samozavest, uspešne pa imamo radi samo, kadar jih potrebujemo. Jaz se nimam ne za enega ne za drugega, ampak sem lepo nekje vmes. Kot sem zapisal v današnjem Mandraču: Ljudje se delimo na VIP (zelo pomembna oseba), SIP (srednje pomembna oseba), KKIP (komaj kaj pomembna oseba) in NIP (nepomembna oseba). Vsak od nas si lahko izbere svoje mesto, najbolje pa je, da je to, kar je.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.

Jana