Andrej Šifrer je na glasbeno pot stopil leta 1977 s komadom Zoboblues, za svojo zavidanja vredno kariero, med katero je sodeloval s številnimi, tudi svetovno znanimi glasbeniki, pa »krivi« ljudi, ki so mu tako ali drugače pomagali s svojimi »angelskimi deli«. Čeprav je dopolnil 70 let, je še vedno v pogonu. »Kaj naj rečem? Še sem živ in ogromno se mi dogaja,« se zasmeji s svojim značilnim navihanim nasmehom.
Kako se počuti znani sedemdesetletnik v pokoju?
Joj, nisem v pokoju, ker nikoli nisem prav veliko delal. (smeh) Če lahko živiš od tega, kar počneš, ti ni treba nikoli delati, zato sem tehnično lahko v pokoju, praktično pa ne. Še vedno pripravljam nove pesmi, še vedno se vleče moja 70. obletnica. To zagotovo je neki mejnik, ker za vsakim vogalom lahko sedi, leži, stoji ali prihaja nov izziv, ki ni nujno dober. To je ta meja, ko ima bolezen prost vstop, ko se nesreče lahko zgodijo, kjer se prej niso.
Ste lepo proslavili okrogli jubilej?
Praznovanja so se začela že lani 1. maja, ko sem vstopil v 70. leto. Od takrat naprej sem imel doma 22 različnih druženj z različnimi ljudmi, več kot tristo smo jih pogostili doma. Na 70. rojstni dan pa sem želel biti z družino, a mi je sin Martin rekel, da sem prepozen, da že imajo najet avtodom in gredo na Sardinijo. Pa pojdimo vsi na Sardinijo! Z Evino družino smo potem šli tja z letalom, hči Kora je s fantom prišla iz Londona – in skupaj smo preživeli štiri dni. To je bilo zame vrhunec praznovanja. Poleg tega so mi otroci dali še darilo: vstopnico za četrtfinale teniškega turnirja v Wimbledonu. Kako se veselim!
Vidim, da znate zelo uživati?
Jaz pa res. Lahko rečem, da sem med božjimi izbranci. (smeh)
Med izbranci ste verjetno tudi po številu hitov, ki jih imate in jih še danes poznajo vse generacije?
Očitno se je nekaj mojih pesmi preneslo naprej, veseli me, da grejo iz generacije v generacijo. Sem pa, kar zadeva to, ponižen. Mislim, da je vse prišlo samo – saj je bilo treba kdaj tudi kaj narediti, a ker sem lahko živel od tega, kar sem počel, ne vem točno, kaj je težko delo. Zato sem res izbran.
Lahko po vseh 45 letih uspešne kariere poveste, kaj naredi hit?
Ne, te čarovnije ne poznam. Mislim pa, da zdaj pišem najkvalitetnejše pesmi, vsaj besedila. Prej sem bil vedno sam, zdaj poskušam delati s prijatelji. In oni so moji zakladi.
Ste si kdaj mislili, da bo vaša kariera trajala tako dolgo in da bodo vaše pesmi postale zimzelenčki?
Tega si ne moreš niti predstavljati. Takrat, ko sem začel, ni nihče živel od muzike, morda le Tomaž Domicelj, ki je izjemno posloven tip, a je moral za to veliko delati.
Ko govorite o glasbi, se vam še vedno svetijo oči, očitno jo še vedno ljubite. A menda ste imeli vmes tudi hudo krizo, ko sedem let niste nastopali in pisali glasbe?
Včasih smo rekli, da si »zmatran» ali »zjeban«, zdaj tega ni več, ampak si izgorel. Ko se enkrat prehitiš, moraš počakati, da se ujameš. Opazil sem, da v avtu spet vozim kitaro in prihajajo nove pesmi – takrat je nastala pesem Šum na srcu in ponudilo se je snemanje v Nashvillu. Vedel sem, da je to prehod v drugo obdobje, da mi je glasba spet zadišala.
Kako dolgo nastaja dobra pesem?
Na začetku je bilo potrebnih 10 ali 12 poskusov, da je bil en stavek dober, po 25. poskusu cela kitica, 40. poskus je pa že cela pesem sprejemljiva. Postati moraš obrtnik, ki mu ni vse dobro. Če vzameva Za prijatelje: »za prijatelje si je treba čas vzet, se poveselit« – v Šifrerjevi maniri bi sledilo »in kakšen liter spit«, ampak je prepoceni. »In kdaj znat potrpet« dodaja čisto drugo dimenzijo. Prijateljstvo ni le pitje in veseljačenje, ampak tudi biti ob nekom samo tiho. Še zdaj se spomnim, da ko sem pripravljal koncert za petdesetletnico, je eden od Dublinersov odpovedal štiri dni pred koncertom. V svoji pisarni sem bentil in na glas vpil, kar je slišala hči Eva, takrat dvajsetletnica, in me prišla vprašat, kaj se je zgodilo. Ko sem ji povedal, je samo sedla k meni in me prijela za roke, nekaj minut sva bila tiho. Ne vem, kaj je počela, ampak je delovalo. Rekla mi je, da sem jih vedno učil, da človeka, ki je na tleh, ne smeš pohoditi, ampak vzdigniti. Dobre stvari je treba povedati otrokom, pa si jih bodo zapomnili.
Torej ste imeli vseeno dobro vzgojo, čeprav pravite, da ste veliko manjkali?
Kaj pa vem. Nisem bil veliko zraven, sem bil pa pri bistvenih stvareh, na vseh smučanjih in poletnih počitnicah. Vmes sem šel za dva meseca v Ameriko in me ni bilo ob njih. Včasih moraš tudi kaj tvegati. Zdaj ne bi več vzel 30 tisoč evrov kredita in šel snemat v Ameriko. A če tega takrat ne bi naredil, ne bi bilo Hiti počasi, ne bi bilo nashvilske izkušnje, novih poznanstev … Ni bilo nujno, da se bo dobro izteklo, pa se je.
Verjetno so čudoviti občutki, ko slišite, kako se vaše pesmi prepevajo na zabavah, obletnicah …?
Izjemen občutek! Na začetku je to nekaj tako veličastnega, potem ti gre počasi že malo na jetra, nato pa postaneš imun. Dogaja se, da me ljudje ustavijo na cesti in se mi zahvalijo za pesmi. Pred 40 leti so se muzali in smejali, zdaj pa se zahvaljujejo. In to je zame nagrada, vidim, da je bilo vredno.
Veliko vaših pesmi ima provokativna, žgečkljiva besedila, zaradi tega vas včasih tudi niso hoteli predvajati na radiu, danes pa so ponarodele?
Spornih je več, Martinov lulček pa je bil najbolj. Ljudje so pisali na RTV in se zgražali, nekdo je celo zagrozil, da bo zaradi nje vrgel bombo v stavbo. Imam tudi pesmi, ki spadajo v duhovno zapuščino, na primer Ko zvonovi zapojo, in zelo, kako bi rekel, angažirane pesmi, na primer Oče naš, ki je radii ne vrtijo, jo pa hočejo poslušati na koncertih. Takole gre: »Kako je par ljudi v državi uspelo tako hudo nas spret, eni imajo nas za ovce, ponujajo nam svoj razvoj, ti prišli pobrat so novce, ne briga jih za naš obstoj …« To je pet let stara pesem. Takšne pesmi so nevarne. Imam kar nekaj pesmi v bunkerju, tudi Ženske, ki pijejo pivo, da bi jim zrastle prsti. (smeh)
Se vam je besedilo vedno zdelo pomembno?
Seveda, če nič ne povem, potem je boljše, da sem tiho.
Kako so vaše pesmi doživljali vaši otroci, sploh Martin in Eva zaradi pesmi Martinov lulček in Uspavanka za Evo?
Uspavanka za Evo je še bolj priljubljena, ima nekaj milijonov ogledov na YouTubu. Nekoč je na tenisu prišla do mene mlada lepa gospa in rekla: »Gospod Šifrer, vi ste vsak večer z mano v postelji ... ker hčerkama predvajam Uspavanko.' (smeh)
Kako se je počutil Martin, ko je vsa Slovenija prepevala o njegovem lulčku?
Vem, da mu včasih ni bilo prijetno, zato mi je žal. To je eno redkih obžalovanj, ki jih imam. Če bi se dalo kaj izbrisati, bi izbrisal to pesem. Žal mi je za vsako bolečino, ki jo je pesem prizadejala Martinu. Saj lahko, da je imel od nje tudi kakšno korist, a otroci o tem ne govorijo. (smeh)
So imeli težave, ker so bili otroci znanega pevca?
Vem, da so, čeprav se o tem ne pogovarjamo. Biti otrok prepoznavnega človeka ni preprosta stvar. Eni mislijo, da je to prednost, a ni res: nikoli nisi ti, ampak si derivat očeta. So pa zdaj na srečo vsi uspešni na svojih področjih in nikjer jim nisem jaz ničesar dodal, vse so morali narediti sami. Martin ima izjemno uspešno podjetje za davčno svetovanje, on je številkar. Eva je zdravnica, Kora pa pravnica v Londonu.
Imate tudi šest vnukov, tri deklice in tri fante. Oni poslušajo vaše pesmi?
Ravno zadnjič mi je Eva rekla, da me ima že »poln kufer«, ker mora ves čas poslušati moje pesmi. (smeh) Najmlajši jih sicer še ne razumejo čisto, a jih radi prepevajo, zato mislim, da najlepše šele prihaja.
Ste tudi zaradi vnukov tako vitalni?
Veste, kaj, jaz sem čisto zadnji, ki ga pokličejo, če kaj potrebujejo. Moja bivša žena je njihov prvi naslov. Marija je izjemna mama in tudi izjemna babica.
Se kljub ločitvi dobro razumeta?
Seveda, saj se ves čas srečujemo. V resnici sva se tudi sporazumno razšla, kot naj bi se normalni ljudje. A ko čustva zavrejo, si vedno blizu tega, da nisi normalen. Odnosi so zapletene stvari. Zdaj sem v partnerstvu z Mirjam in ji govorim, da bom kot sedemdesetletnik postal siten – ampak ne, ne smeš, nikoli nimaš pravice biti tečen.
To je recept za dobro zvezo?
Pa tudi za lastno mentalno zdravje. Ne smeš biti tečen. Do sebe sem sicer strog, posledično tudi do drugih. V svoji hiši imam svoja pravila, ki lahko gredo človeku na jetra.
Kakšna pravila?
V kuhinjskem lijaku ne sme nič stati – umij in daj na odcejalnik! Vsaka stvar ima svoje mesto, kjer je doma. Ne puščaj stvari naokoli! So še bolj zoprna, pa tudi bolj normalna. (smeh)
Z Mirjam sta skupaj že pet let. Je ljubezen v zrelih letih drugačna?
Človek se spremeni, zato je zdaj ljubezen manj ognjevita in bolj spoštljiva. Sem človek, ki se čuti poklicanega reševati težave drugih – pa ni res, včasih ti nekdo samo hoče nekaj povedati, da si olajša dušo. Dovolj je, da samo poslušaš – tega sem se naučil. V vsakem odnosu je treba znati poslušati. In z majhnimi dejanji znati pokazati pripadnost.
Ste imeli veliko oboževalk?
Da, ampak ne v smislu »groupie« (oboževalka, ki sledi glasbenikom in želi vzpostaviti intimne stike z njimi, op. p.), sem bil pa verjetno v nekem obdobju več ženskam všeč. Ampak ti časi so mimo. (smeh)
Ste to kdaj izkoriščali?
Saj to ni izkoriščanje, odvisno, kako gledate na to. Vedno sem mislil, da sem jim naredil uslugo. (smeh) Nikoli nisem dobival nespodobnih daril. Moja glasba je namreč drugačna, malo bolj subtilna.
Pravite, da je veliko ljudi za vas naredilo kakšno angelsko delo. Ste jih vi tudi vračali?
Dobra dela se ne vračajo, ampak dajejo naprej. Enako je pri otrocih: ne pričakuj, da ti bodo vračali ljubezen, oni jo morajo znati dati naprej svojim otrokom.
Ampak kakšno angelsko delo pa ste opravili?
Kadar delaš dobro, naj te nihče ne vidi, ne pohvali in ne plača.
Je še kaj, česar v življenju niste uresničili?
Zagotovo je, ampak sem se naučil ne stremeti k ničemur, ker se na poti do tja pogosto izkaže, da potrebujem nekaj čisto drugega. Kot sem napisal v novi pesmi Objem: »Hotel sem imeti cel svet, pa sem z usodo barantal, na koncu pa sem našel to, kar sploh nisem iskal.«
