Njihovi možgani delujejo napol
Saj ne pravim, da to ni res. Obdobje pubertete in kasneje obdobje adolescence prinašata v vsaki fazi specifična vedenja in odzivanja mladih ljudi. Njihovi možgani delujejo napol, kot včasih razlagam staršem, kajti dokazano je z raziskavami možganov, da se v obdobju pubertete del možganov v prednjem čelnem režnju začasno izklopi, kar pomeni, da dejansko pubertetniki ne razumejo navodil in zahtev staršev in drugih avtoritet, ne znajo več čutiti bolečine sočloveka, po drugi strani pa so preveč občutljivi. Vsako najmanjšo opombo staršev ali vrstnikov vzamejo dobesedno osebno, takoj so zelo prizadeti in užaljeni. Odraščajoči mladi ljudje nimajo racionalnega filtra, da bi zmogli v tako zahtevnem obdobju, kot je puberteta, z malce osebne distance prejemati mnenja drugih ljudi. Vse občutijo, kot da je naperjeno proti njim, da jim vsi hočejo le slabo, in svet vidijo dokaj črno-belo.
Da, vse to je normalen del odraščanja. Ne pozabimo, dragi starši, da ste tudi vi bili nekoč v puberteti, le da so bili takrat drugačni časi in vaši starši iz tega »možgansko gluhega« obdobja niso delali velikega cirkusa. Vztrajali so pri svojih zahtevah, vi kot najstniki pa ste se bolj ali manj direktno upirali, ker to je pač obdobje, ko je treba ignorirati pomen vseobče veljavne avtoritete.
Z njimi ni mogoče manipulirati
Danes želim poudariti tudi spoznanje, da so današnji najstniki zelo pametni in z njimi ni mogoče manipulirati. Razmišljajo o sebi, o odnosih na vseh ravneh, mar jim je za okolje in kaj se dogaja okoli njih, tudi širše. Morebiti se zdijo na videz neprizadeti, a ko se z njimi pogovarjam, vidim, da zelo podrobno spremljajo odnose med staršema, imajo definiran odnos s tesnejšimi prijatelji in tistimi, s katerimi tvorijo ohlapnejše zveze. Jasno jim je, da pride čas, ko morajo nekaterim pritiskom vrstnikov znati reči ne, sploh ko gre za neprimerne ali ilegalne dejavnosti. Živijo obdani z veliko informacijami, in četudi je težko ločiti zrno od plev, so kar dobri v tem, sicer morebiti kdaj dokaj naivno, a to je pričakovano za njihovo mladost in pomanjkanje življenjske kilometrine, ki je tudi mi odrasli kdaj ne zmoremo povsem obvladati.
Kot ste lahko že opazili, sem zagovornica teh mladih ljudi, skušam jih razumeti in jim pomagati s svojimi izkušnjami, ko vstopajo v svet odraslih. Večkrat tudi slišim, da ko se sošolci in vrstniki dobijo pri kom doma, veste, kaj počnejo? Zabavajo se po cele večere ob različnih družabnih igrah! Obožujejo monopoli. Traja lahko ure, ko ga igrajo in se ljubko kregajo. Pijejo sokove, čaje in vodo, alkohol ne pride v poštev. Tudi droge niso dovoljene. Internetnih igric takrat ne igrajo, res se povsem posvečajo družabnim interakcijam, zabavi in smehu v živo, z izmenjavo energije se krepijo v socialnih veščinah, učijo se prenašati poraze ter igrati sodelovalno. Poleg tega radi poslušajo glasbo osemdesetih in devetdesetih let in zraven plešejo.
S tem se občasno podira zakoreninjeno mnenje, da so najstniki nemogoči. So občutljivi in egocentrični, a to je razvojno nujno, ker oblikujejo lastno identiteto, ki se bo dokončno razvila šele med dvaindvajsetim in petindvajsetim letom. Že res, da naj bi ta leta veljala za odraslo dobo, a s fiziološko-nevrološkega stališča se šele v tem obdobju možgani povežejo v »odraslo« celoto.
Bodimo sočutni do te naše trenutno oglušele mladine, v resnici so čudoviti. Vam bodo povrnili vašo starševsko strpnost, ko odrastejo. Čas res prehitro mine, verjemite.
