Ob objavi prvega prispevka naše nove sodelavke v reviji Zeleni raj smo presodili, da bi bilo primerno pogovoriti se z njo in jo skozi njena razmišljanja na kratko predstaviti našim bralcem. Dr. Ana Slatnar je docentka na Oddelku za agronomijo Katedre za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Vendar smo jo k sodelovanju povabili ne le zaradi njenega strokovnega znanja, temveč predvsem zato, ker nas je prepričala s svojimi nasveti na Radiu Slovenija. Zaznali smo, da gre za nekoga, ki ima ne le teoretično, ampak zelo veliko tudi praktičnega znanja. Povedala je, da je odraščala na družinski kmetiji blizu Šenčurja, kjer se starši poklicno ukvarjajo s pridelovanjem vrtnin. Od otroških let naprej je sodelovala pri vseh opravilih takšne vzgoje in prav to delo z rastlinami, v naravi, jo je napeljalo najprej do šolanja za vrtnarskega tehnika, pozneje pa do končanega študija na fakulteti, na kateri zdaj predava. Še danes pogosto priskoči domačim na pomoč pri delu v rastlinjakih in na poljih. Ob tem še vedno vodi in sodeluje pri številnih domačih in mednarodnih raziskavah s področja hortikulture.
Zanimanje za vrtnine pri nas narašča. Menite, da sploh dovolj poznamo, kaj vse bi lahko gojili sami?
Na žalost ne poznamo, tudi za mnoge užitne rastline v naravi ne vemo. Predvsem imamo težave sprejeti nove stvari. Recimo: prihajajo azijske vrtnine. Saj jih že ponujajo, a če jih ne bomo znali tržiti tako, da jih bomo ponudili skupaj z recepti za pripravo jedi iz njih, potem ne bomo dosti dosegli. Lani je bil pri nas študent, ki se je posvetil koromaču. Povedal je, da ga je pripravljen pridelovati, a ga je skrbelo, komu ga bo prodal. Po mojem je glavna naloga v tem, da naučimo ljudi, kako uporabljati (še neznane) vrtnine. Šparglji so po mojem dober zgled, saj so postali tako priljubljeni prav zaradi dobrega trženja skozi kulinariko. Na vseh koncih Slovenije imamo dneve ali celo mesec špargljev, nimamo pa, recimo, dneva boba, pa bi bilo verjetno dobro, če bi ga uvedli. Naši pradedi in prababice so zrasli ob bobu, ne ob fižolu.
Verjetno bi ga morali promovirati s pomočjo Facebooka … ali sploh še znamo kaj ponuditi brez uporabe družbenih omrežij?
Pred kratkim smo govorili o novih tehnologijah za posredovanje znanja, pa sem rekla, da jaz študentom ne znam drugače ponuditi tega znanja, kot da jih peljem na polje in pokažem solato. Noben FB ne bo pokazal, kako dosežeš kakovost pri vzgoji. Menim, da se bo vloga prakse znova povečala, saj FB ne bo vsega rešil, vsaj ne v pridelavi. Tudi odnosi med nami ne morejo biti samo digitalni … najlažje se pogovorimo osebno.
Ob tem marsikoga skrbi, kako krnijo ročne spretnosti pri mladih, saj vsega ni mogoče narediti le s palcema (ki ju uporabljajo za krmarjenje po pametnem telefonu).
To se bo poznalo tako pri vrtnarstvu kot pri sadjarstvu. Ne bomo mogli vsega obdelati strojno in avtomatsko, vsaj ne pri tako majhnih površinah za obdelavo, kot jih imamo v Sloveniji. Lepo je študentom pokazati sliko, kako v tujini strojno pridelujejo korenček na 20 in več hektarih … a pri nas sta le kaka dva pridelovalca, ki imata dovolj velike površine, da lahko uporabljata takšen stroj.
Najboljša zemljišča smo pozidali in jih še uničujemo z gradnjami …
Vse bolj se uveljavljata ekološka in biodinamična pridelava. Kolikšen delež bosta lahko zavzeli v celotni pridelavi?
Po mojem ne več kot 10 odstotkov. Pri tem pa pogosto prezremo dejstvo, da je ekološka pridelava intenzivna – brez tega, da v pridelavo nekaj vložiš, ne boš ničesar pridelal. Taka pridelava je delovno intenzivna, poleg tega moramo vložiti organska hranila, ki so večinoma dražja, težko pa popolnoma nadziramo njihovo sproščanje oziroma dostopnost rastlinam. Snovi morajo krožiti, sicer nič ne zraste.
Nikoli ne vemo vsega, ves čas se učimo. Pri vrtninah moramo ves čas spremljati razvoj, vsakič pridobimo nove izkušnje, ki nam pomagajo poiskati boljše rešitve za jutri. Tu ni dorečenih receptov za pridelavo, ni datumov in količin, kdaj in koliko moramo škropiti, marveč moramo spremljati pridelek in okolje, v katerem raste.
Kmetijstvo je proizvodnja na prostem – to je znan rek, ki se vsako leto znova potrdi.
Zakaj sploh pridelovati vrtnine doma?
Zame je najpomembnejša kratka pot z vrta do mize. Ohranimo svežino, saj vse pomembne snovi v vrtninah, npr. vitamini in minerali, med transportom in skladiščenjem hitro izginjajo. To velja še posebno za tiste vrtnine, ki se slabo skladiščijo: špinače, solate itd. Pri teh je najboljše, da jih pojemo takoj zatem, ko smo jih utrgali.
Ali se povprečen slovenski vrtičkar, ki doma pri hiši goji 10 do 15 vrst vrtnin, zaveda, da je dandanes ponudba tega bistveno obširnejša kot nekoč? Ali so vrtičkarji dovolj seznanjeni z vsemi novostmi, ki so na voljo?
Na tem področju je prišlo do ključne spremembe: prešli smo od setve vrtnin do sajenja vrtnin. Zdaj pa se dogaja, da kupci sploh ne pogledajo, katero sorto vrtnine so izbrali in kupili. Gledajo le na vrsto, kupijo torej sadike solate, ne da bi preverili, ali je glavnata, krhkolistna, zgodnja ali pozna. Potem se nekateri pritožujejo, češ da jim je šla solata takoj v cvet. Na voljo je ogromno sort, ki so selekcionirane po terminu pridelave, za namen uporabe itd. Tu je veliko pomanjkanje informacij in na tem področju nas čaka še mnogo dela.
