He Ying-hui pri devetih letih ni več mogla sama v šolo, družina pa za to preglavico ni našla dobre rešitve. Tako bi bila primorana ostajati doma, če je ne bi njena zvesta prijateljica vsak dan na svojem hrbtu nosila od doma do šole in nato spet nazaj, kar je zneslo šest kilometrov in pol. To je trajalo tri leta, preden so se ju usmili lokalni velmožje in He Ying-hui lani septembra poklonili invalidski voziček.

He Qin-jiao pa še vedno vsak šolski dan vstane ob šestih zjutraj, opravi svoje gospodinjske zadolžitve, nato pa odhiti do svoje prijateljice in jo na vozičku potiska do šole. Tam jo nese do drugega nadstropja, kjer se nahaja njuna učilnica.

Čeprav si obe želita nadaljnjega izobraževanja, pa ju zna za to prikrajšati revščina, v kateri živita njuni družini. 

Trinajstletnica je povedala, da ceni pozornost, a da ta ni bila njena motivacija: »Moja najboljša prijateljica je, šola brez nje ne bi bila enaka. Če je to pomenilo, da jo moram nositi, mi to ni bilo odveč.« Tudi He Qin-jiao se ni pretirano pritoževala – tako sta se vsaj lahko dobro govorili po pouku, je dejala.

Deklici bosta letos zaključili prvi stadij svojega šolanja. Čeprav si obe želita nadaljnjega izobraževanja, pa ju zna za to prikrajšati revščina, v kateri živita njuni družini. Upajmo, da se iz njune zgodbe izcimi kaj več kot pa le invalidski voziček.