Vedno znova ugotavljam, da sem navadno pezde. Nesposobna gnida. Do tega spoznanja pridem zmeraj, kadar se pričnem primerjati z drugimi. S svojo znanko na primer. Študirala je ob delu, z možem sta gradila hišo, rodila je dve hčerki in sina, bila je družbeno politično aktivna in v mestu so bili redki pogrebi, na katerih ne bi bila prisotna. Na nekaj od njih je bila celo govornica, da so ljudje še bolj jokali.

Po poglejte mene. Jaz sem si ob službi komajda našel toliko časa, da sem si šel ogledat kak film, pa še to bolj poredko. Kadar sem pomislil nanjo, na svojo, na vrsti področij razdajajočo se znanko, na njene številne aktivnosti in dejavnosti, sem se pričel pogrezati v depresijo, počutili sem se majhnega kot makovo zrno, samemu sebi sem se zdel nesposoben, nepotreben, nepomemben, len in zarukan. Zabit kot šparkasa. Primerljiv edinole še s snažilko Kato, ki je prosila šefa, če bi lahko čistila poleg proizvodnih in pisarniških prostorov v njegovem podjetju še hodnike pri sosednjem turbo kapitalistu, da bi lahko kot mati samohranilka preživela mesec, pa jo je ta nahrulil kot psa. »Še pri meni ne pobrišeš vsega prahu, pa bi rada služila še drugje,« ji je zabrusil v zaprepadeni čistilniški ksiht. Saj razumete: jasno in glasno ji je dal vedeti, da ni za drugo, kot za krpo, metlo, omelo in vedro z vodo. Da ne more istočasno čistiti straniščne školjke in drgniti oken, da bi se bliskala v sončni svetlobi, kajti čistiti je treba z dušo in telesom. Dosledno, ne le polovičarsko.

Vem: niti dva človeka si nista enaka. Različni smo si kot prsti na roki.

Poglejte samo nekatere slovenske župane. Županujejo, istočasno pa so tudi poslanci v državnem zboru, predsedniki turističnih društev, amaterski igralci, lovci, ribiči, imajo ljubico ali dve, opravljajo pa še vrsto drugih pomembnih dejavnosti v občini in državi.  Ali pa nekateri ministri. Ministrujejo, so predsedniki strank, predavajo na fakulteti, pišejo spomine, so v nekaj nadzornih svetih,  igrajo golf, zbirajo škatlice vžigalic, so redni gostje televizijskih pogovornih oddaj, člani mednarodnih komisij, podkomisij, odborov, pododborov, humanitarnih organizacij in tako naprej in tako nazaj. Pa imajo samo eno življenje in sleherni dan ima samo štiriindvajset ur. Prav toliko, kot jih ima na voljo tudi snažilka Kata.

Pa niti v to  več nisem  povsem prepričan.

Saj veste, kako je bilo na neki policijski postaji, ko je komandir predlagal, da bo treba zaradi povečanega števila kriminalnih dejanj delati petindvajset ur dnevno.

»Dan ima samo štiriindvajset ur,« je poskušal protestirati nevarno razgledani in šolani policist.

»Me prav nič ne briga,« je bil neomajen komandir,»boste pa zjutraj vstali uro prej!«

Pa berem, da ni zdravo podaljševati delovnega dne na rovaš spanja. Pomanjkanje spanja da slabo vpliva na delovanje možganov.

Kaj pa če tiči v tem grmu zajec za vse napake, nepravilnosti, neumnosti, za vse škandale in škandalčke, s katerimi nas vsakodnevno zasipavajo ljudje, ki so v stanju opravljati več odgovornih nalog hkrati?

Morebiti pa je udarila na plano samo moja zavist, ki me prepričuje, da je vsakdo, ki je uspešnejši in pametnejši od mene, že zavoljo tega neumen in vreden vsakršnega prezira.