Ste se kdaj vprašali, kako pride do velikih odkritij? Če bi raziskovali zgodovino znanosti, bi morda presenečni odkrili, da imajo velika odkritja in zdrava pamet prav malo skupnega. Še več, upam si trditi, da celo uspešno življenje in zdrava pamet nista nujno povezana.

Dr. Kary Mullis je prejel leta 1993 Nobelovo nagrado s področja kemije za odkritje postopka hitre analize DNK-ja PCR, kar je med drugim omogočilo vse tiste de-en-ka čire čare, ki jih lahko danes gledate po televiziji v zvezi s sodnimi procesi in nadaljevankami CSI, forenziki, uh... Šele njegov razvoj procesa PCR je v resnici omogočil izjemen napredek pri odkrivanju in beleženju človeškega genoma.

Vendar dr. Mullis ni navaden znanstvenik, kot si ga velikokrat predstavljamo. Odkrito namreč priznava, da je kot kemik veliko eksperimentiral na sebi z raznimi sintetičnimi mamili - LSD-jem in tudi lastnimi zvarki ter ugotovil, da je to gotovo zelo prispevalo k njegovemu odkritju. Dr. Mullis med drugim verjame tudi v astrologijo ter je trdno prepričan, da ga je nekoč ugrabil nezemljan v obliki fluoroscentnega rakuna. Takoj, ko je dobil Nobelovo nagrado, se je Mullis podal na učenje surfanja po ameriški zahodni obali in ugotovil, da je zaradi nagrade postal zelo privlačen za nežnejši spol. Ravno tako tudi nasprotuje veljavnim teorijam o globalnem segrevanju in zanika, da bi ljudje vplivali na dvig globalnih temperatur. Ima skratka veliko za povedati o marsičem in tipično nasprotuje veljavnim resnicam.

Ne glede na to, da je možak nenavaden, ostaja vrhunski znanstvenik, ki je izjemno prispeval k razvoju biokemije in raziskovanja človeškega genoma. Mullis je zanimiv pravzaprav še bolj zaradi svoje življenjske poti, saj sam priznava, da je imel nenavadno otroštvo. Njegovega očeta ni bilo ravno veliko na spregled, mama se je tudi bolj brigala zase, tako da je mali Kary sam na dvorišču svoje bajte odkrival in raziskoval. Pravi, da je bil preprosto povedano le radoveden, prepuščen sam sebi pa je to radovednost tešil kakor je vedel in znal. Ponavadi z domačimi eksperimenti, ki so se velikokrat končali s škodo, eksplozijami in ... na koncu čisto pravo raketo, ki jo je ne brez škode izstrelil iz lastnega vrta.

Mullisovo življenje in znanstvena pot kažeta na dve pomembni dejstvi...

Prvič. Razmere v življenju lahko vedno uporabimo za izgovor, da nekaj ni v redu in je to za nas prepreka do cilja, ki si ga želimo. Mullis je bil kot otrok velikokrat prepuščen sam sebi in lastni domišljiji, a zaradi tega ni zrasel v zdolgočasenega mulca, ampak je ravno zato splezal do olimpa znanosti. Pa bi mirno lahko rekli, da ni imel "ustreznega otroštva" in vzpodbude staršev. Ljudje vse prevečkrat iščemo razloge za neuspeh v tem, kaj se nam dogaja, kakšno okolico imamo... ter pozabljamo na to, da so neuspehi del naših življenj, da nikoli ni vse tako kot v sanjah ter tudi, da sami ustvarjamo življenje takšno, kot ga imamo. Vse strašne okoliščine, ki nas ovirajo, so največkrat ustvarjene v glavah in jih žive ohranjajo velike resnice, kakšno bi življenje moralo biti. Ko takšnih resnic ni več, izginejo tudi ovire do ciljev, ki si jih postavimo.

Drugič. Ko je pripovedoval o procesu svojega odkritja, je Mullis razložil, da je kmalu potem, ko je prišel do ideje novega procesa beleženja DNK, to zaupal svojim nadrejenim na inštitutu, kjer je takrat delal, vendar so mu vsi po vrsti dejali, da praktično ni mogoče, da bi reč delovala. Če bi jih takrat poslušal (pa jih seveda ni), bi DNK revolucija morala še malo počakati. Težko je namreč naredi korake naprej tako v znanosti kot tudi sicer v življenju, če se držimo ustaljenih poti. Napredek je velikokrat mogoč le v primeru, da tu in tam podvomimo v tisto, kar se zdi normalno, kar nam zatrjujejo tisti, ki znotraj sistema delujejo že desetletja. »Zdrava pamet« ni nujno nekaj zdravega, saj ustaljeno razmišljanje vodi v krog, iz katerega je težko pobegniti.

Hm, ali to pomeni, da divjanje vašega najstniškega otroka vodi do Nobelove nagrade? Najverjetneje ne. Takšni preskoki v znanosti, kot ga je naredil Mullis so redki in ne glede na njegovo mladost razgibano z mamili in ekscesi, je pravzaprav v njegovem življenju to le vzporedna zgodba. Glavno zgodbo enega večjih odkritij 20. stoletja je znova vodila lastnost, ki je že tisočletja gonilo človeškega razvoja in v sebi nosi tudi dvom v marsikaj, kar je jasno, samoumevno in normalno.

Radovednost.