Milanović je prejel 49,43 odstotka glasov, Primorac pa 20,05 odstotka. Hrvaška volilna komisija je podatke z volišč na svoji spletni strani začela objavljati po 20. uri. Po več kot 91,2 odstotka preštetih glasov je imel Milanović podporo nekaj več ko 671.000 državljanov, Pimorac pa okoli 273.000. Sledi neodvisna kandidatka Marija Selak Raspudić z 8,92 odstotka glasov, četrta pa je Ivana Kekin iz zeleno-leve stranke Zmoremo!, za katero je glasovalo 8,43 odstotkov volivcev. Ostali štirje kandidati so pod petimi odstotki.
Drugi krog predsedniških volitev je napovedan za 12. januar. Prekaljeni Milanović se za položaj poteguje kot veliki favorit, medtem ko znanstvenik Primorac kot politično neizkušeni kandidat po ocenah analitikov nima možnosti za zmago.
Zoran Milanović
Milanović ima za seboj dolgoletno politično kariero, ki so jo zaznamovali tako zmage kot porazi. Ko je med letoma 2007 in 2016 vodil največjo opozicijsko stranko SDP, je dosegel enega svojih in strankinih največjih uspehov, saj je stranko leta 2011 povedel do zmage na parlamentarnih volitvah, sam pa je postal deseti predsednik hrvaške vlade.
Na letošnjih parlamentarnih volitvah je ta uspeh poskušal ponoviti, čeprav je bil še vedno predsednik republike. Za premierski položaj se je potegoval kot neuradni kandidat SDP, pri tem pa ni upošteval opozorila ustavnega sodišča, da ne more sodelovati na parlamentarnih volitvah, dokler ne odstopi kot predsednik. SDP uspeha iz leta 2011 ni ponovila, saj je na volitvah slavila HDZ, Milanović pa je ostal na položaju predsednika.
Kandidaturo za drugi zaporedni predsedniški mandat je napovedal v juniju ter si za kampanjo izbral slogan Predsednika za predsednika, ki ga je pred 27 leti na predsedniških volitvah uporabil že Franjo Tuđman.
Pred začetkom predvolilne kampanje je obljubil, da se bo kot predsednik zavzemal za Hrvaško, ki misli nase in ščiti svoje interese, ter za državo, ki spoštuje vse svoje državljane in v kateri so vse državne institucije v službi hrvaškega naroda, ne posameznikov. Med predvolilno kampanjo je poudarjal tudi, da je zadnja ovira pred tem, da vse veje oblasti pridejo v roke vladajoče HDZ, ki je po njegovem grožnja za hrvaško demokracijo, pluralizem in odprto družbo.
Njegovi podporniki kot prednosti izpostavljajo karizmatičnost, odločnost, načelnost in samozavest pa tudi to, da se ne uklanja pritiskom in zna sprejemati odločitve. Javnost mu kot pozitivno šteje tudi zagotovilo, da bo kot predsednik pomilostil vsakega novinarja ali žvižgača, ki bo obsojen zaradi odtekanja informacij.
Kritiki in tekmeci Milanoviću po drugi strani očitajo bahatost in prepirljivost ter neuspehe iz časa, ko je bil predsednik vlade, pa tudi nespoštovanje ustavnega sodišča in proruska stališča.
Kot predsednik republike je ves čas nasprotoval vojaški pomoči Ukrajini. Zaradi njegovih nesoglasij s predsednikom vlade in HDZ Andrejem Plenkovićem je v zadnjih letih zastalo tudi imenovanje novih veleposlanikov in konzulov.
Profesionalno kariero je začel kot stažist na trgovinskem sodišču v Zagrebu, leta 1993 pa se je zaposlil na hrvaškem ministrstvu za zunanje zadeve. Med letoma 1996 in 1999 je bil svetovalec hrvaške misije pri EU in zvezi Nato v Bruslju, leta 2003 je postal pomočnik ministra za zunanje zadeve.
V SDP je vstopil leta 1999. Leta 2004 je zapustil zunanje ministrstvo in bil imenovan v izvršni odbor SDP, kjer je skrbel za mednarodno sodelovanje. Po smrti dolgoletnega predsednika SDP Ivice Račana je bil leta 2007 izvoljen na čelo stranke.
Vladi pod njegovim vodstvom med letoma 2011 in 2015 ni uspelo doseči ne gospodarskega preobrata ne izboljšanja življenjskega standarda, po dvojnem porazu, na parlamentarnih volitvah leta 2015 in predčasnih parlamentarnih volitvah leto kasneje, pa je odstopil s čela SDP in ustanovil zasebno svetovalno družbo.
Dober Tek
NAGRADNI KVIZ: Kaj veste o kvasu?
Po vrnitvi v politiko leta 2019 je slavil na predsedniških volitvah, na katerih je premagal takratno predsednico Kolindo Grabar Kitarović in postal peti hrvaški predsednik.
Rodil se je 30. oktobra 1966 v Zagrebu, kjer je leta 1990 diplomiral iz prava. Leta 1998 je v Bruslju iz pravnih znanosti še magistriral. Je ateist in poročen z zdravnico Sanjo Musić Milanović, s katero imata dva otroka.
Dragan Primorac
Univerzitetni profesor, pediater ter subspecialist medicinske genetike in strokovnjak za forenzično genetiko Primorac velja za uspešnega znanstvenika, manj pa za uspešnega politika.
V politiko je vstopil leta 2003 na povabilo tedanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, ko je postal minister za znanost, izobraževanje in šport. Minister je bil vse do Sanaderjevega odhoda iz politike leta 2009, ko je odstopil s položaja.
Istega leta je kot neodvisni kandidat nato sodeloval na predsedniških volitvah, a je v prvem krogu prejel slabih šest odstotkov glasov in se ni uvrstil v drugi krog. Na koncu je predsedniške volitve dobil Ivo Josipović.
Primorac je ob napovedi kandidature na tokratnih predsedniških volitvah spomnil, da je politiko po lastni volji zapustil pred 15 leti in da se ni mislil vrniti. Kot je še dejal, je vso svojo energijo usmerjal v zdravniški poklic, znanost ter razvoj novih tehnologij in izobraževanje mladih. Za predsedniško kandidaturo se je odločil, ker Hrvaška potrebuje spremembo in si zasluži kaj boljšega, je še sporočil.
Za kampanjo je izbral slogan Za novega predsednika, ki združuje. Med predstavljanjem volilnega programa je dejal, da bo predsednik vseh, in napovedal, da bo vrnil dostojanstvo instituciji predsednika, ki da je bila popolnoma porušena. Zagotovil je še, da se bo z vsemi sredstvi boril proti korupciji in se zavzemal za izboljšanje pravosodnega sistema ter da bo kot vrhovni poveljnik zanesljiv partner zveze Nato.
Kritiki mu očitajo, da nima izkušenj z resničnim političnim bojem, kar vodi v zmedena sporočila in delovanje, ki pogosto izpade smešno. Poleg tega ocenjujejo, da je njegov politični ego ovira, saj se ne zaveda svojih omejitev, kar da je očitno tudi javnosti.
Te ocene dokazuje tudi njegova predvolilna kampanja, med katero je ostajal v Plenkovićevi senci, s svojim vedenjem pa je naletel tudi na posmeh, ko je objavil videoposnetek, na katerem ga je bilo med obiskom ene od hrvaških županij mogoče videti, kako se sprehaja z rokami v žepih, zraven njega pa hodi moški, ki mu nosi dežnik.
V HDZ se je včlanil septembra 2007, a je že decembra 2009 izstopil iz stranke. Položaj ministra za znanost, izobraževanje in šport je zasedal v dveh Sanaderjevih vladah, po odstopu pa se je vrnil k akademski karieri in mednarodnemu delu.
Šolal se je v Splitu in leta 1991 diplomiral na medicinski fakulteti. Leta 2002 je specializiral pediatrijo, kot znanstvenik pa se je posvetil tudi forenziki. Izpopolnjeval se je v ZDA v več laboratorijih, forenzičnih centrih, bolnišnicah in policijskih akademijah.
Ukvarja se z znanstveno-raziskovalnim delom ter predava na številnih domačih in tujih univerzah, med drugim tudi v ZDA in na Kitajskem. Je tudi predsednik upravnega odbora zagrebške specialistične bolnišnice Sv. Katarina, največje zasebne bolnišnice na Hrvaškem.
Je eden od pionirjev analize DNK na Hrvaškem in avtor več kot 50 znanstvenih del. Prejel je prek 20 nagrad in priznanj.
Bil je tudi uspešen športnik in velja za enega od pionirjev taekwondoja na Hrvaškem. Zaradi prispevka k razvoju tega športa je leta 2004 prejel srebrno plaketo Evropskega olimpijskega odbora. Je tudi podpredsednik Hrvaške taekwondo zveze.
Rodil se je v Banjaluki 7. junija 1965. Je veren kristjan. Poročen je z ekonomistko Jadranko Primorac, ki dela v zasebnem svetovalnem podjetju. Skupaj imata dve hčerki.
