Prostovoljci, tako posamezniki kot večje organizacije (denimo Karitas), tudi ta dan na poljsko-ukrajinski meji delajo z vsemi močmi. V prvem večjem mestu na poljski strani delijo hrano, oblačila in pa tisto, kar je (sodeč po pogovoru z ljudmi) morda največjega pomena – informacije ter brezplačne mobilne kartice, s katerimi lahko begunke in begunci vzpostavijo kontakt s svojimi domačimi, ki so še vedno na ukrajinski strani.
S seboj so vzeli tudi svoje domače živali, največ je kužkov, ki so videti prav tako prestrašeni kot njihovi lastniki. Trgovski center zraven parkirišča, kjer so vzpostavili postaje z donacijami, so organizatorji sicer spremenili v neke vrste spalno naselje: v notranjosti sicer ni postelj, a so si ljudje prostor za počivanje uredili po najboljših močeh. Ogromno je prav družin, žensk in majhnih otrok. Presenetilo pa naju je, da s strani Poljakov, ki tukaj pomagajo oziroma koordinirajo center, ni čutiti nobene napetosti in živčnosti, ki bi bila v takih razmerah sicer pričakovana. Prostovoljci se trudijo s ponujanjem dobrin, naokrog nosijo sokove, pa tudi številne igrače za otroke, da jim vsaj malo olajšajo neznosno čakanje v nepredstavljivo težkih časih.
"Prišli smo zjutraj ob peti uri in ostali bomo do noči, dokler ne razdelimo vsega," pripoveduje sogovornik Machek, sicer vodja kuhinje, ki jo je tukaj vzpostavila ena od skupin prostovoljcev. "Trenutno imamo v kotlu približno 200 litrov tradicionalne poljske slane juhe. Skuhali bomo še več. Pravzaprav smo klub motoristov, čisto običajni posamezniki. Želimo pokazati, da so ljudje dobrodošli in da želimo pomagati," pravi.
Ukrajinsko civilno prebivalstvo se tudi po manjših mestih in celo vaseh samostojno pripravlja na rusko invazijo, nam povedo begunke, s katerimi smo govorili. Sogovornice (medtem ko med kupi oblačil poskušajo nabrati tisto, kar potrebujejo) pripovedujejo, da njihovi domači, ki jih niso mobilizirali, svoje razstrelivo med drugim pripravljajo iz steklenic, za ukrajinske vojake pletejo maskirne mreže in podobno. Počnejo skratka tisto, kar je pač v moči vsakega od njih; sodelujejo tudi starejši in ženske, ki se morda nimajo možnosti boriti neposredno na fronti.
Tudi tisti Ukrajinci, ki so že vstopili v EU, se zdaj sprašujejo, kako bi lahko pomagali sodržavljanom, ki ostajajo doma. Najbolj pa jih skrbi predvsem močna ruska propaganda in številne dezinformacije v medijih, ki po njihovih besedah vplivajo tudi na moralo tistih, ki so v prvih bojnih linijah, obenem pa izkrivljajo percepcijo Ukrajine v očeh drugih narodov.
V Przemyśl sicer prihajajo številni Evropejci, da bi pobrali begunce in jih namestili v svojih državah (denimo pri civilnem prebivalstvu, ki jim lahko ponudi začasen dom). Sogovornica iz Karitasa pojasni, da ponudba trenutno sicer presega povpraševanje – večina Ukrajincev na tej poljski strani meje je po njenih besedah namreč že dogovorjena, da jih pridejo iskat sorodniki ali znanci iz Unije. Prostovoljci, ki ponujajo prevoz, sicer prihajajo predvsem iz Nemčije in Italije, pravi. Vsem, ki so želeli koga sprejeti v svoj dom in bi ga pred tem lahko prišli iskat kar na mejo, pa sporoča, da največji val ljudi menda pričakujejo čez kakšen teden, zato bo takrat vredno še bolj pospešeno razmišljati v tej smeri.
