"Zaradi posledic alkoholizma je bolna naša družba. Veliko ljudi nosi v sebi neozdravljene travme in lahko se zgodi, da bomo z njimi zastrupili še naslednje generacije, zato je o tem treba čim več govoriti in začeti pri otrocih alkoholikov," je bilo eno od sporočil filma. Pred kratkim je izšla knjiga, dopolnjena izdaja, Odrasli otroci alkoholikov, ameriške terapevtke in pionirke na področju raziskovanja posledic alkoholizma v družini dr. Janet g. Woititz, o kateri so se na virtualnem omizju s predsednico Društva za pomoč otrokom alkoholikov (NACOA Slovenija) Sonjo Gerič Bevec pogovarjale psihiatrinja Zdenka Čebašek Travnik, psihoterapevtka Sanja Rozman, ki našo družbo bogati z literaturo o nekemični zasvojenosti, ter direktorica založbe Simona Hana Boc z osebno zgodbo.
Če je v Sloveniji odvisnih od alkohola 200.000 ljudi, koliko je potem prizadetih? Polovica naroda? Ali večina – saj se travma prečisti šele v štirih generacijah?!
Milijoni odraslih otrok alkoholikov po svetu doživljajo enake notranje boje – čutijo posledice otroške travme, ki je mnogi ne razumejo, nenehno potrebo po odobritvi, težnjo k perfekcionizmu, globoko jih je strah neuspeha, imajo težave z zaupanjem … "Nekoč je bilo ljudi sram priznati, da so otroci iz disfunkcionalnih družin, toda zdaj je to sprejeto. Nekoč je imel takšen človek močan občutek izoliranosti, zdaj pa se lahko čuti kot del celotne človeške družine," je zapisala avtorica, katere knjigo so založniki sprva zavrnili.
Tema je veljala za tabu, zato so ji vedno znova govorili, da zganja prevelik cirus zaradi majhne težave. Ko je leta 1983 knjiga končno izšla, se je prodajala predvsem na podlagi poštnih naročil. Knjigarne so jo začele prodajati zaradi povpraševanja, a jo imele skrito nekje v ozadju. Šele nekaj let pozneje je prodaja tako narasla, da se je uvrstila na seznam prodajnih uspešnic časnika The New York Times. Številke doslej prodanih izvodov, prevedenih v številne jezike, dosegajo dva milijona, kar govori o razsežnosti te težave. "Svet začenja prepoznavati, da vpliv alkoholizma na otroke ni pogojen s kulturo, raso, narodnostjo, poreklom, vero in gospodarstvom, temveč gre za pandemijo," pravi avtorica. Da je to velik problem tudi pri nas, se strinja Sanja Rozman, saj naj bi bilo od alkohola odvisnih kar 200.000 ljudi, zato bo treba nekaj narediti. Ozaveščanje je prvi korak, zato pozdravlja prevod te knjige, ki je bila svoj čas ena prvih, ki je problemu dala ime.
To je dolga pot. Veliko pomembnega zase je v knjigi našla Simona Hana Boc, direktorica založbe Chiara, ki izdaja knjige, s katerimi lahko ljudje bolje razumejo sebe in si pomagajo. Tudi sama prihaja iz družine alkoholika, težave so se začele v njenih najstniških letih. "Najprej sem se obrnila na sosedo, ki je bila psihiatrinja. Dejala mi je: Simonka, če oče ne bo hotel ničesar spremeniti, ne bo nič pomagalo, tudi če se boš metala na trepalnice. In jaz sem se dvajset let metala na trepalnice," prizna. Obiskovala je predavanja, skupine, raziskovala in iskala informacije na vseh mogočih straneh – v knjigah, psihologiji, duhovnosti. Prehodila je ogromno pot in preko nje prišla do notranjega miru ter stabilnosti. "To je trideset let dela, ki se ne neha."
Pišite zgodbe!
"Vsakdo mora najti svojo pot in ena od njih je pisanje zgodb," pravi Čebaškova. "To se izkaže terapevtsko tudi pri drugih duševnih težavah in motnjah. Pisanje slovenskih odraslih otrok alkoholikov je nekaj, kar bi bil lahko naslednji korak založbe, " je predlagala, mi pa imamo izziv za vas, dragi bralci.
Prizadete štiri generacije
Odrasli otroci alkoholikov razvijejo značilne vedenjske vzorce. "Otroci, ki niso mogli biti otroci, ko so bili otroci, odrastejo in ne morejo biti odrasli, ker je del njih ostal v otroškem stanju, v smislu, da je odvisen od nekoga drugega, da mu pokaže pot. Ne zaupajo v lastne sposobnosti, da se bodo uspeli v življenju uveljaviti sami," poudarja Sanja Rozman. "Zanašajo se na ljudi, ki so močni, včasih patološko, narcistično, včasih so lahko to tudi drugi odvisniki, ki so videti močni, v resnici pa so prav tako disfunkcionalni. Ko z njimi tvorijo partnersko zvezo, je ta zvezana z veliko bolečine, ker oba potrebujeta nekaj, česar nihče od njiju nima. Ljudje, ki so odraščali v takih družinah, nimajo občutka za meje, reševali bi, kar ni njihova stvar, kar je, pa ne bi, to bi prepustili drugim, da rešijo. Veliko je zmešnjave, prekoračevanja meje, strahu pred zapuščanjem, bližino, nizek občutek lastne vrednosti, ki ga je lahko razumeti kot posledico tega, da kot otrok misliš, da moraš rešiti starša. To je naloga, ki ti ne more uspeti, toda za otroka je to, da bi rešil mamo, tako pomembno, da pozabi na svoje razvojne naloge. S tem dobi jasno potrjeno svojo predpostavko, da ni sposoben. Ta predpostavka, ki je v otroštvu izkušnja, se pozneje fiksira kot omejujoč predsodek, da ti ljudje sami sebi ne zaupajo in ne zmorejo naprej. Zelo pogosto se kljub temu, da se pridušajo, da z alkoholikom ne bo šel v partnerstvo, na koncu znajdejo ravno v takih partnerstvih, ker je njihova definicija ljubezni vezana na čustveno nihanje, ki ga ustvarja nekdo, ki je občasno čustveno dostopen, občasno pa ne, ali je celo nasilen. Te stvari se vlečejo v odraslost in štiri generacije traja, da se taka travmatična stvar izčisti."
Med predavanji, kjer je v dvorani tudi do sto ljudi, jih dostikrat povabi, da dvignejo roko prepričani, da vsaj dve generaciji za nazaj pri njih ni bil nihče zasvojen. "Pet, šest ljudi dvigne roko," prikaže, kako velik problem je to pri nas.
Njena.si
Mestni utrip že 20. leto spremlja ikonična Rotarijska ura na križišču Ajdovščina
Odraščanje v drugih vrednotah
Posledice življenja v alkoholični družini postanejo po navadi očitne v zgodnji odraslosti. Ko naj bi si začrtali temelje poklicnega, družinskega življenja in intimnih odnosov, se nekje zalomi. "Življenje v družinah z odvisnostjo ima nekatere skupne značilnosti. Te podobnosti so znanstveno preučili. V teh družinah se spremenijo vrednote in otroci odraščajo pod vplivom teh drugih vrednot, torej da je bolje kakšno stvar skriti, narediti po svoje in nikomur povedati. Ves čas se srečujejo s tveganjem, nevarnostjo, ki jim lahko preti tako doma, kjer je nasilje najpogostejše, lahko pa tudi na cesti, če nekdo od staršev vozi pod vplivom alkohola. Prežeti so s strahom in pripravljenostjo, da se lahko kaj slabega zgodi. To se dogaja tudi, ko vstopajo v razmerja: manj so sproščeni, pričakujejo, da bodo težave, ali pa jih sami iščejo, kjer jih ni. Hkrati pa varujejo svoje skrivnosti. Ne povedo, da prihajajo iz družine, kjer je bila odvisnost del njihovega odraščanja, zaradi tega partnerji ne razumejo njihovih strahov in stisk. Dokler so otroci šolarji in dijaki, se med sabo družijo tisti, ki imajo podobne težave, tudi če se o njih ne pogovarjajo. Ko gre za zaljubljenost, ustvarjanje partnerske zveze, pa spet nastopi vrednota zakrivanja resnice in se pojavijo težave, kako povedati, kdaj pripeljati partnerja domov, da bo starš trezen, stalno so v napetosti, v nekih skrivalnicah. Skratka, neka zmešnjava je, kar je pravi recept, da ta partnerska zveza ne more biti dolgoročno uspešna," je povedala dr. Čebaškova.
Nagnjenost k alkoholizmu je dedna
Zdenka Čebašek Travnik: "Ko sem bila mlada, so nas učili, da alkoholizem ni dedna bolezen, temveč se prenaša z vzorci v družini. Zdaj že vemo, da se nagnjenost k odvisnosti od alkohola deduje in dejstvo je, da je za osebo, katere alkoholiki so bili starši ali stari starši, verjetnost, da bo tudi sama alkoholik, večja."
Smernice in orodja
Avtorica Woititzova je s tem, ko je poslala knjigo v svet, odraslim otrokom alkoholikov želela dati smernice in orodja, kako živeti, kako naprej. "Najprej si je treba to knjigo upati začeti brati," Čebaškova opiše enega od korakov pri soočanju s preteklimi izkušnjami. "Če gre za osebe, ki preteklost svoje družine še vedno skrivajo, bodo to knjigo verjetno brale v samoti, da ne rečem naskrivaj. Opogumila bi jih, da jo berejo, kjer jo morejo, v miru, ker čustva privrejo na dan. Te knjige v družini ne smemo skrivati, ker če jo skrivate, to pomeni, da imate že precej močan problem. Ko se boste dovolj okorajžili, je dobro najti sogovornika. Društvo (Žarek upanja, op. a.) je pravi naslov za to. Odpor do vsebine, ki se te loteva, je hud. Težko je, ker se spoprijemate s svojimi strahovi in s tem, kaj lahko branje te knjige prinese, kaj pomeni za vašo družino in kaj bo to prineslo v prihodnje."
Vse je mogoče spremeniti
"Svojim klientom pravim: vi ste bonsaj, v vsaki celici vašega telesa pa je DNA, ki pravi, da lahko zraste v en velik hrast. Ampak ostali ste kot bonsaj, ker vas niso zalivali in vam dali ustreznih pripomočkov. Z delom na sebi je mogoče spremeniti to usodo. To je najpomembnejše sporočilo vseh knjig, povezanih z zasvojenostjo, še zlasti za tiste, ki so že od otroštva notri. Da je to mogoče spremeniti, da to ni duševna bolezen, ampak prilagoditev na neugodne okoliščine in jo lahko človek, ko se opolnomoči in zagotovi ustrezno pomoč iz okolice, s trudom premaga ter si omogoči veliko bolj zdravo in kakovostno življenje. Da se in ni treba trpeti!" poudarja Rozmanova.
Darilo
Otrokom odraslih alkoholikov, ki so že ozavestili svojo izkušnjo in prepoznavajo vzorce, ki jim ne služijo, tudi Simona Hana sporoča, naj ne vržejo puške v koruzo. Z disciplino in delom si je mogoče urediti življenje. "Jaz na vse skupaj gledam kot na darilo, če tega ne bi doživela, danes ne bi bila to, kar sem – izjemno zadovoljna. Nikoli si nisem mislila, da bi se lahko razvila v tako mirno, stabilno osebo, glede na to, od kod sem izhajala. In konec koncev tudi založbe ne bi bilo."
"Povrh vsega, kar sem že rekla (ne pozabite, da to znamo zdraviti in da ni treba trpeti), bi rekla tudi, da vam ni treba narediti vsega sami, rešitev je v skupini, skupnosti. Tako težko poiščemo pomoč, ko mislimo, da bi morali vse sami. Ampak v tem primeru je to, da se povežeš z drugimi ljudmi, ki so na tej poti, rešitev. Skupaj smo močnejši!" zaključuje Sanja Rozman.
