Christoph Heusgen, predsednik varnostne konference v Münchnu, je v nedeljo dogajanje na konferenci označil za »evropsko nočno moro,« pri čemer je poudaril, da Združene države pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa živijo na nekem drugem planetu. Evropski voditelji so zadnje poteze, ki jih v primeru vojne v Ukrajini vleče Trumpova administracija, pospremili s šokom. Čeprav glede na pretekle izjave Trumpa in njegovih najožjih sodelavcev to ne bi smelo biti preveliko presenečenje, je zdaj postalo očitno, da si v ZDA želijo vojne v Ukrajini čim hitreje znebiti, ne glede na to, kaj si o tem mislijo tako v Ukrajini kot Evropi. Postalo je tudi jasno, da ZDA pravega načrta za končanje vojne nimajo, nepripravljeni evropski voditelji in uradniki so zato začeli mrzlično premlevati vprašanje evropske varnosti. Sodeč po izjavah iz ZDA se namreč obetajo časi, ko se Evropa ne bo več mogla zanašati na ameriško vojaško moč.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je konec tedna na hitro sklical neformalno srečanje o Ukrajini, ki je včeraj potekalo v Parizu, a je nanj povabil zgolj izbrano druščino, voditelje najmočnejših evropskih držav. To dejstvo je močno razburilo druge države članice EU, ki v pogovorih ne sodelujejo. Nekoliko bolj spravljiv ton sta ubrala premier Robert Golob in državni sekretar za mednarodne zadeve ter nacionalno in mednarodno varnost Vojko Volk. Po navedbah Volka namreč gre zgolj za neformalno srečanje, ki ne more postreči s konkretnimi odločitvami, saj se bodo te sprejemale bodisi na izrednem bodisi rednem zasedanju Evropskega sveta.
ZDA si želijo Evropo »ponižati v vazalno celino«
Nad dogajanjem je ogorčen tudi nekdanji novinar, dolgoletni diplomat in evropski poslanec Ivo Vajgl, ki nam je povedal, da ZDA pod predsednikom Trumpom očitno zelo dobro uspevata proces in načrt razdelitve Evropske unije in Evrope. »Najprej od zunaj in zdaj še navznoter,« je poudaril Vajgl, ki ocenjuje, da je Trumpov načrt Evropo »ponižati v vazalno celino« ZDA in da se »proces globlje diferenciacije« znotraj Evrope že odvija.
Kar zadeva ponedeljkov vrh v Parizu, gre po mnenju Vajgla na nek način za vrnitev v zgodovino, ko bo o usodi Evrope znova odločal nek »razširjen direktorij, ekskluzivni klub držav,« kot se je v preteklosti že dogajalo. V oči namreč bije dejstvo, da na vrh ni bila vabljena nobena od tako imenovanih novih članic EU, držav iz vzhodne Evrope in predvsem tudi Baltskih držav. Vajgl je poudaril še, da gre v teh trenutkih za veliko igro delitve, pri čemer je izhodiščna tema vrha to, kako o usodi Ukrajine ne more biti razprave brez Ukrajine in brez Evrope. A Vajgl pri tem izpostavlja licemerstvo, da v pripravi teh izhodišč niso sodelovale vse države, temveč sta jih začrtali predvsem Francija in Nemčija. Pod črto, gre za »slabo znamenje za EU kot enotno tvorbo.«
Sicer pa so poteze, ki jih vleče Trumpova administracija, »do neke mere« presenetile tudi izkušenega politika Vajgla, zlasti »ostrina, ki jo kažeta Trump in njegov podpredsednik JD Vance.« Jasno so pokazali, da se imajo za »gospodarje sveta.« Vajgl namreč po lastnih besedah ni pričakoval, da bodo vse to izvajali »tako hrupno in eksplicitno,« pri čemer je izpostavil ameriške načrte z Gazo, kjer »se izvaja genocid,« medtem pa Trump javno naznanja, da bi iz Gaze prisilno izselil vse Palestince. »Takšne izjave bi bile nekdaj označene za naravnost nore,« je poudaril.
Evropsko obrambno in varnostno politiko oblikujejo najmočnejše države
O dogajanju smo govorili tudi s predstojnico katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Jeleno Juvan, ki podobno kot Volk poudarja, da gre za neformalni vrh na pobudo Francije in da »s tega vidika ni pravilo, da bi morale biti povabljene vse države članice EU.« Tudi Juvan je poudarila, da to »ni vrh, na katerem se bodo sprejemale odločitve, tako da tudi ni potrebno soglasje vseh držav članic.« Izpostavila je še, da je »realnost taka, da evropsko obrambno in varnostno politiko oblikujejo gospodarsko in vojaško najmočnejše države, mi ostali, predvsem manjše države, smo samo opazovalci, ki sledimo politiki velikih.«
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Lahko Evropa zagotovi dovolj mirovnikov?
Pogovori v Parizu so se med drugim vrteli tudi o vprašanju napotitve mirovnikov na ozemlje Ukrajine, v kolikor bi bil v bližnji prihodnosti vendarle dosežen dogovor o končanju vojne. Glede na to, da Trumpova administracija nakazuje, da bi morala varnost na stari celini v celoti pasti na pleča Evrope, bi morale tudi za mirovniške sile poskrbeti evropske države. Po nekaterih ocenah bi bilo za to potrebnih približno 100.000 vojakov.
Prvi od evropskih voditeljev, ki je izrazil pripravljenost na napotitev vojakov v Ukrajino, je bil britanski premier Keir Starmer. Ta je včeraj dejal, da bi bilo Združeno kraljestvo pripravljeno na ta korak, če bi bilo to potrebno za zagotovitev varnosti tako Združenega kraljestva kot Evrope. Na drugi strani je poljski zunanji minister Radoslaw Sikorski to možnost zavrnil. Dejal je, da o tem zaenkrat ne razmišljajo, saj je Poljska v zvezi Nato zadolžena za »zaščito vzhodne meje, torej svojega ozemlja.«
Za to vprašanje mnogo prezgodaj
Državni sekretar Volk je glede tega vprašanja pojasnil, da je za tovrstne odločitve še mnogo prezgodaj in da lahko razprava o tem v trenutno poteka izključno na načelni ravni.
Tudi obramboslovka Jelena Juvan glede vprašanja napotitve vojakov meni, da gre v tem trenutku, dokler ni jasno, kako se bo vojna končala in kakšni bodo pogoji, zgolj za »ugibanja.« Glede ocen, koliko mirovnikov bi bilo treba poslati v Ukrajino, je dejala, da te številke 100.000 ne pozna, a če drži, potem bi bilo »za zagotavljanje rotacije potrebnih 300.000, kar je verjetno precej nerealno.« Juvan se pri tem zdi ključno vprašanje, ali bi ta misija potekala z avtorizacijo Varnostnega sveta Združenih narodov, kar je temeljni pogoj za sodelovanje večine držav. »Če bi šlo za misijo OZN, potem v njej lahko sodelujejo tudi druge države, ne samo članice EU. Jaz osebno ne vidim možnosti, da bi se kaj takega zgodilo. Za misijo OZN je potrebno strinjanje vseh strani, torej Rusije in Ukrajine.«
Oblikovanje skupne evropske vojske nerealno
Vse glasnejši so tudi pozivi k oblikovanju skupne evropske vojske. Poljski zunanji minister Sikorski je glede slednjega opozoril, da je treba biti previden pri uporabi tega izraza, saj ljudje »to razumejo različno. Če je s tem mišljena združitev evropskih nacionalnih vojsk, se to ne bo zgodilo.« Je pa Sikorski poudaril, da bi morala Evropa začeti razvijati »skupne obrambne zmogljivosti.« Da oblikovanje skupne evropske vojske »ni realno,« je poudarila tudi Juvan. Kot je pojasnila, je področne obrambe v EU področje, »ki ostaja v pristojnosti posameznih držav članic, tu imamo 27 držav z različnimi interesi.« Ob tem se poraja vprašanje, ali so države sploh pripravljene, da bi »lastne nacionalne oborožene sile podredile skupnemu evropskemu poveljstvu.« Spomnila je, da je bilo tovrstnih pobud v preteklosti že nekaj. Eno od takšnih pobud je denimo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja podala Francija, a je pobuda propadla. »Nacionalne oborožene sile so temelj državnosti in kot take jih države niso pripravljene prepustiti neki nadnacionalni avtoriteti,« je poudarila Juvan.
Nato na prelomnici
»Očitno se nahajamo na prelomnici v odnosu med ZDA in Evropo. Če smo se od konca druge svetovne vojne zanašali na ameriško prisotnost in pomoč, se zdaj ne bomo mogli več,« pa je Juvan dejala glede ameriških signalov o prihodnjem umiku večine ameriških sil iz Evrope. Po besedah Juvan je bila prisotnost ameriških sil na evropski celini v »prvi vrsti zaradi interesa ZDA, ki sedaj očitno presoja, da to ni več potrebno.« Ameriški pogled je namreč že dolgo časa usmerjen v druge dela sveta, predvsem na Pacifik.
Kako bi lahko to vplivalo na trdnost zveze Nato? Ta po navedbah Juvan temelji na zaupanju, da »če bo potrebno, se bodo tvoje zaveznice držale 5. člena Washingtonske pogodbe.« Ko tega zaupanja ni več, se je po njenih besedah mogoče vprašati, »kaj sploh ostane od zavezništva. Ameriški podpredsednik Vance je sicer izjavil, da je Nato trdna in da ZDA podpirajo zavezništvo, vendar določene druge izjave tako samega predsednika kot podpredsednica nikakor ne morejo biti dober signal za Evropo.«
