Ptujčan Robert Grabar in njegova družina sta te dni na življenjski prelomnici. Marljivi in pošteni ljudje so si vse življenje rezali kruh z gradbeništvom in gostinstvom, potem pa so nastopili drugačni časi. Nekaj se je spremenilo – kakor da se je življenjska sila slovenskega okolja nekako izčrpala, v ljudeh se je nekaj premaknilo in krivulja razvoja (ki se je kljub splošnemu stokanju od osamosvojitve naprej z redkimi prekinitvami vzpenjala navzgor) se je upehala. Robert Grabar bo po 30 letih zaprl svoje majhno gradbeno podjetje, družinsko gostilno, ki jo je vodila žena Alenka, pa bosta po 18 letih preoblikovala v penzion, ki bo kuhal le še po naročilu. »Ni kadra,« z dvema besedama stvarno povzame sogovornik vzroke za obe odločitvi.
»Ni kadra« – mantra, ki jo te dni ponavljajo lastniki številnih zasebnih podjetij, pa tudi javnih zavodov po vsej Sloveniji. Povsem nov dom za starejše, ki ga je v Pivki zgradila avstrijska družba Senecura, že od oktobra 2022 išče ljudi, ki bi skrbeli za stanovalke in stanovalce; na pomoč jim je priskočila tudi občina, ki je bodočim negovalkam in negovalcem pripravljena ponuditi svoja stanovanja – zaman. V Mariboru so lastniki gostilne Tri babe v samem centru mesta dolge mesece neuspešno iskali natakarice in natakarje, ki bi bili pripravljeni delati od sedmih do treh za 1.500 evrov neto plače. Številna gradbena podjetja so prisiljena odpovedovati že naročena dela, ker ne dobijo krovcev in zidarjev. »Dobrih slovenskih gradbenikov praktično ni več,« nam pove Mladen Pintarič iz družbe Pigrad, ki v Miklavžu na Dravskem polju deluje že 34 let.
Balkan k nam, mi pa v Avstrijo
Ne gre za posamezne primere, temveč za stanje sistema, ki je dosegel svoje skrajne meje. »V zadnjih letih narašča delež delodajalcev, ki imajo težave pri zaposlovanju. Več kot polovica delodajalcev se je srečevala s pomanjkanjem ustreznega kadra, največkrat voznikov težkih tovornjakov, varilcev, zidarjev, delavcev za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih in prodajalcev,« so že lanskega novembra v svoji napovedi za leto 2024 opozorili na zavodu za zaposlovanje. A ne primanjkuje zgolj fizičnih delavcev, temveč skorajda vseh. Po podatkih pristojnih institucij in sindikatov v Sloveniji v tem trenutku manjka okoli dva tisoč medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ter okoli 750 učiteljev, ministrstvo za solidarno prihodnost pa opozarja, da bomo zaradi staranja prebivalstva do leta 2030 v domovih za starejše potrebovali 10.000 novih kadrov.
»Ob izrazitem pomanjkanju delovne sile na domačem trgu dela se povečuje zaposlovanje tujih državljanov. Ker primanjkuje zlasti kadra v slabše plačanih poklicih, se zaposlujejo predvsem državljani z območja bivše SFRJ in drugih držav, ki so gospodarsko manj razvite kot Slovenija,« stanje na trgu dela povzemajo analitiki zavoda za zaposlovanje. Slovenija se tako na vse kriplje trudi, da z Balkana privablja nove zdravnike, negovalke, voznike, medicinske sestre … Delež tujih delavcev je daleč najvišji v gradbeništvu, kjer znaša že okoli 50 odstotkov; nadpovprečno visok je še v špediciji, gostinstvu in predelovalnih dejavnostih. Lanskega avgusta je bilo v Sloveniji prijavljenih nad 133.000 tujih delavcev, kar je znašalo okoli 14 odstotkov vse delovne sile; odtlej se je ta delež zagotovo še povečal. Zato se lahko upravičeno vprašamo – kje se potemtakem sploh še zaposlujejo Slovenci in Slovenke?
»V Avstriji,« izstreli gradbinec Pintarič. »Šli so za boljšimi plačami, meni pa ostanejo zgolj Albanci in Bosanci. Ki niso niti približno tako motivirani in vestni kot domača delovna sila.« Podobno zatrjuje Robert Grabar, ki zaradi tega končuje svojo tridesetletno zgodbo v gradbeništvu. Ob tem z grenkobo ugotavlja, da tudi v gostinstvu stanje ni bistveno drugačno. »Že v izhodišču je ponudba delovne sile vedno manjša, ker mladih poklic natakarja ali kuharja ne zanima več, in tako iz gostinske šole v Mariboru letno pridejo po dva ali trije izšolani natakarji. Ki pa se kmalu ozrejo naokoli in jo ucvrejo v Avstrijo. V Sloveniji so pripravljeni ostati le, če jim ponudiš plačilo v višini 10 ali 15 evrov na uro ter proste dneve ob praznikih in vikendih – ravno tedaj pa je v gostinstvu najboljši obisk.«
Konec zgodovine
Toda vsa ta večtisočglava množica delovne sile, ki sedaj manjka na slovenskem trgu dela, menda ni mogla v tako kratkem času preprosto izpuhteti v tujino. V resnici je ključni vzrok za kadrovski deficit v omenjenih dejavnostih precej bolj preprost: slovensko gospodarstvo je vsaj začasno doseglo svoj plafon. Po letih vztrajnega nižanja stopnje brezposelnosti je ta sedaj na rekordno nizki ravni. Kar pomeni, da največji del razpoložljive delovne sile že ima delo, zato ne išče novih zaposlitev. Gospodarstvo še vedno sledi osnovni zakonitosti kapitalizma, ki narekuje večno rast, kar pomeni, da podjetja še vedno pridobivajo nova naročila in nove projekte. A novih kadrov ni, ker so rezerve trenutno izčrpane. Z drugimi besedami: zmagali smo, kaj pa sedaj?
Vladni Urad za makroekonomske analize (Umar) si je to vprašanje zastavil že leta 2023, ko je začel iskati morebitne skrite rezerve na trgu dela, ki bi jih še lahko aktivirali. Umarjevi analitiki so tako najprej proučili, kolikšna je tako imenovana podzaposlenost – oziroma kolikšen delež ljudi, ki že imajo delo, bi bil pripravljen ob ustreznem plačilo povečati obseg opravljenih delovnih ur. Zatem pa so pobliže pogledali, kakšne so možnosti za zaposlovanje ljudi, ki niso aktivni na trgu dela – ker so bodisi težko zaposljivi bodisi preprosto ne želijo delati. Ugotovitve? Rezerv praktično ni. Tisti, ki so že zaposleni, si želijo kvečjemu manj dela in več prostega časa; tisti, ki sedaj že tako ali tako nimajo služb, pa imajo za to trdne razloge.
V iskanju izgubljenega smisla
Vsaj za del te zadnje kategorije ima Robert Grabar preprosto rešitev: »Razen za tiste, ki jim to preprečujejo zdravstveni razlogi, ukiniti socialne pomoči in na ta način dvigniti plače. Oziroma ukiniti motivacijo za nedelo in povečati motivacijo za delo.« Toda spet – ne gre tako preprosto. Kot je potrdila tudi Umarjeva analiza, marsikomu zaslužek ni več na vrhu prioritet, temveč ljudje vse bolj cenijo prosti čas, občutek smisla pri delu in dobre odnose v kolektivu. Veliko tistih natakarjev in natakaric, ki se ne zaposlijo v tujini, po Grabarjevih besedah poišče delo izven gostinstva, na primer v vrtcih in šolah, kjer ni dela ob koncih tedna in praznikih, pa tudi čez počitnice ne. Tovrstni beg iz osnovnega poklica zaznavajo tudi v drugih panogah. Tako tudi uradni podatki pritrjujejo anekdotam o medicinskih sestrah, ki iščejo službo v Hoferju ali Lidlu; analiza zavoda za zaposlovanje je že leta 2021 pokazala, da se je kar 55 odstotkov iskalk in iskalcev zaposlitve z izobrazbo iz zdravstvene nege zaposlilo v drugih branžah, največ v predelovalnih dejavnostih in trgovini – torej za tekočim trakom ali na blagajni. Kjer je očitno še vedno vsaj za spoznanje bolje kot izgorevanje v bolnišničnih izmenah.
Vse to pomeni, da je slovensko gospodarstvo pred velikim prečiščenjem. Umirjanje krivulje novega zaposlovanja bo vsaj začasno umirilo tudi krivuljo gospodarske rasti. Podjetja se prilagajajo tako, da bodisi odpovedujejo naročila bodisi izboljšujejo delovne pogoje; v gradbeništvu se je povprečna neto plača v zadnjem letu in pol povečala za 140 evrov, v gostinstvu za sto evrov. Kdor si tega ne more privoščiti, se bori po svoje. »Delali bomo le še po naročilu za velike družbe, najmanj deset oseb, à la carte, višji cenovni razred in temu primerna kakovost. Drugače sami ter zgolj z enim zaposlenim kuharjem in natakarjem ne zmoremo,« pravi Robert Grabar. »Pa bomo že nekako preživeli, in to ne da bi bili komurkoli dolžni karkoli in ne da bi izkoriščali svoje zaposlene.«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
