Predstavitev na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije nas poduči, da imajo v svojih zbirkah primerke kar 775 v Sloveniji najdenih steničjih vrst. Za vse je značilen kljunec, oblikovan iz obustnih okončin, s katerim sesajo rastlinska ali živalska tkiva, ki so predhodno utekočinjena z njihovimi encimi. Stenice so zelo raznovrstna skupina in živijo v različnih kopenskih in celo sladkovodnih življenjskih okoljih.
Od kod ljudsko ime smrdljivci? Na spodnjem delu oprsja imajo parno izvodilo smradnih žlez, ki izločajo značilne, pogosto oranžno obarvane obrambne spojine. Zaradi njihovega močnega, neprijetnega vonja se je stenic prijelo tudi ime smrdljivci. Kemično je izloček mešanica hlapnih ogljikovodikov, katere sestava je vrstno specifična, prevladuje pa aldehid heksenal.
In kako se v naravi najdeta samček in samica? Večinoma s pomočjo feromonov (dišav), ki jih izloča samec, pri mnogih vrstah pa iskanje na krajše razdalje poteka s pomočjo vibracij podlage, največkrat rastlinskega tkiva ali vode. Žival zaniha podlago s tresenjem telesa, vibracije pa se nato po njej prenesejo do sprejemnika, ki jih zazna s pomočjo specializiranih vibracijskih receptorjev v nogah. Njihova jajčeca največkrat opazimo na rastlinah, s katerimi se bodo hranile njihove ličinke. Skozi rast se do petkrat levijo, pri tem pa mnoge vrste vsakič rahlo spremenijo svoj izgled.
V preteklosti je bila med stenicami najbolj osovražena posteljna stenica, ki je danes zaradi higienskih razmer že skoraj pozabljena. Spomladi ali jeseni na razbrazdanem lubju (na primer lipovi skorji) opazimo številne »šuštarje«, oziroma rdeče škratce. Poleti lahko na kapusnicah opazimo namnožene kapusove stenice in zelene smrdljivke na stročnicah in koruzi. Najbolj pa je za slab sloves krivo jesensko vdiranje smrdljivcev v naše domove.
Med več vrstami v zadnjih letih močno prevladuje marmorirana smrdljivka. Iz Azije izvirajoča vrsta je bilo v Sloveniji prvič opažena leta 2017 (Šempeter pri Novi Gorici), sedaj že v več milijonskem številu povzroča tudi gospodarsko škodo v kmetijstvu. Tako ličinke in odrasli osebki se prehranjujejo na brstih, listih, poganjkih in plodovih gostiteljskih rastlin. Na mestu vboda pride do razbarvanja kožice in nekroz. Posledica hranjenja na plodovih so tudi nepravilnosti v razvoju in znakaženost plodov, udrte pege ter plutasto, grenko tkivo v mesu. Z izločanjem hlapljivih snovi neprijetnega vonja onesnažijo plodove.
