"Če bi samo pet odstotkov površine zasadili nazaj, bi bila temperatura kot pred dvajsetimi leti. Kaj bi šele bilo, če bi bilo tisto, kar bi zasadili, tako produktivno kot tale naš atrij z večplastno vegetacijo, gozdnim vrtom, ki nam daje obilje hrane," spodbuja Jitka Hreščak, znanstvenica in okoljevarstvenica, ki je svoj atrij v Kosezah spremenila v rajski vrt obilja, v katerem uživa vsa družina.
Čehinja iz Brna je bila mestni otrok, a je nenehno hrepenela po stiku z naravo. »Spomini na izlete v naravo, v hribe, so barvni, dišeči in polni življenja,« pravi. In ko ji je mož Marko, ko sta se spoznala, zaupal, da si nekoč želi živeti v hišici sredi gozda, je vedela, da je to to. Presrečna sta bila, ko sta kupila sanjsko stanovanje s 75 kvadrati atrija ter pripeljala naravo dobesedno do svoje dnevne sobe. Ko pa sta svoj rajski vrt končala, so se jima začele izpolnjevati sanje. Našla sta namreč natančno takšno zemljišče s hišico sredi gozda le uro iz Ljubljane, kakršno sta si želela.
Želja je rasla
Jitka, okoljevarstvenica, je že od mladih nog razmišljala, kaj vse bi lahko naredila, da bi pomagala naravi in izboljšala svet. Po magisteriju iz kemije okoljevarstva – službe na tem na področju na Češkem ni našla – se je v nekem podjetju ukvarjala z mikrobiološko diagnostiko, kmalu pa spoznala Marka in se preselila k njemu v Slovenijo, ki jo je že od nekdaj privlačila. Kot mlada raziskovalka je naredila doktorat iz znanosti materialov in se nato zaposlila v Centru za elektronsko mikroskopijo na Inštitutu Jožef Stefan. Tam je lahko delo povezala tudi z okoljevarstvom. Ker pa si je tega želela še več, predvsem pa je hotela biti vedno več v naravi, ji je postajalo vse bolj jasno, kaj si resnično želi v življenju početi. »Pomembno mi je bilo, da sem vsak dan v naravi, nemogoče pa si je bilo to ob službi organizirati. Po drugi strani sem bila vedno navdušena nad ekološkim sonaravnim vrtnarjenjem. Ker vem, koliko strupov je v okolju, veliko tega sem tudi raziskovala, je toliko pomembneje, da si lahko pridelamo svojo hrano, in tako se je vse skupaj povezalo. V prostem času sem bila vedno več z družino in vedno manj z mislimi v službi. Ponoči, ob vikendih in na porodniški sem zadnjih deset let študirala permakulturo pri Geoffu Lawtonu, enem najbolj izkušenih permakulturnih učiteljev na svetu, in pri češkem permakulturniku Jaroslavu Svobodi.« Ker je bilo treba vse to, kar se je učila, tudi preskusiti, je njen poligon postal 75 kvadratnih metrov velik atrij, ki je bil ob prihodu družine odlagališče krame ob prenovi bloka. »Ampak jaz sem takoj, ko sem ga videla, vedela, kakšen raj lahko iz njega nastane!«
Za vsakega nekaj
»Želela sem ekološki vrt brez kemikalij. Najprej sem zasadila nekaj zelenjave, jagodičevja in okrasnih trajnic, ki mi jih je dala mama, toda prostor se mi je zdel premajhen, da bi lahko na njem resno kaj gojila. Ko sem se naučila permakulturnega načrtovanja, pa sem natančno vedela, kaj narediti, kako zasaditi gozdni vrt, ki mi bo prinašal maksimalne količine pridelka.« Ampak kljub temu je ugotovila, da še vedno nekaj manjka. Rada je hodila na vrt, delala in skrbela za rastline. Mislila je, da bodo v tem vsi uživali, na koncu pa ugotovila, da je srečna samo ona, pa še to je trepetala, če je na njene sadike padla otroška žoga. »Postalo mi je jasno, da moramo ustvariti vrt, v katerem bo srečna vsa družina, saj sem družinski človek in rada preživljam čas z vsemi. Naš vrt mora torej imeti za vsakogar nekaj. Odkrila sem način vrtne arhitekture, ki poudarja, da ljudje zaživijo na svojih vrtovih. To so vrtovi, kjer ima vsak član svoj kotiček, in to je manjkalo našemu vrtu.«
Narisala je nov načrt in z možem sta se vrgla na delo. Vse je miniaturno in izdelano po merah. Naredila sta lesene potke, kompostnik, grede, sedežno garnituro. Jitka rada tam sedi v objemu zelenja in opazuje, kako uspevajo rastlinice, otroka rišeta, velikokrat zunaj jedo. »Mož, ki se zelo rad sprošča s športom, si je želel imeti nekakšen fitnes kotiček sredi dnevne sobe, pa sem se domislila, da v delu atrija zanj naredimo zunanji fitnes, in tako smo rešili dnevno sobo,« se smeji.
Želje otrok pa se nenehno spreminjajo, trenutno najbolj uživata pri gradnji škratje vasi in obdelovanju svojih gredic. »Včasih se igrata z vodo, imeli smo tudi peskovnik. Velikokrat pa gresta na vrt že pred mano in mi prineseta vse, kar je zrelo in za potrgat'. Vsak dan je nekaj, imeli smo ribez, maline, trenutno je dovolj fig, paradižniki so, pa paprike, solatke, motovilec. Imam še aronijo, majhne bavarske kivije, ki dobro prenašajo hladno vreme, sibirske borovnice. Gojim vso zelenjavo, odvisno, kaj mi uspe zasaditi. Kar učim druge, moram preskusiti tudi sama.«
Rajski vrt za družino
Za svojo družino je tako ustvarila rajski gozdni vrt. »To je gotovo eden najmanjših gozdnih vrtov, ki obstajajo. Tri drevesa imajo vsako svojo združbo, enajst je grmov, kakih petnajst užitnih trajnic, zelišč, zelenjave. Na približno 23 kvadratnih metrih raste presenetljivo veliko!« Vsako leto se del njene dnevne sobe prelevi v rastlinjak, saj vzgaja svoje sadike, zdi se ji pomembno spremljati, kako rastejo, z njim vzpostavi odnos. »Uporabljam lasten substrat ali pa kupljenega kombiniram z lastnim kompostom.«
Vsakič, ko je v sicer mrzlih mesecih malo topleje, sadike postavi ven, da se utrdijo. »Moje sadike so neprimerno odpornejše od kupljenih,« ugotavlja. Jih je pa vsako leto več in ji je že zmanjkovalo prostora za vse, ampak odkar imajo večje, okoli hektar veliko zemljišče, to ni več problem. »Ko smo zagledali travnik sredi gozda z majhno kočo, smo se zaljubili vanj. To je zdaj naš veliki rajski vrt. Na njem je potrebnega še veliko dela. V prihodnjih letih načrtujemo večjo hišo, obstoječa je s 27 kvadratnimi metri za nas premajhna. Zasajamo pa postopoma, imamo zelenjavni vrt, sadna drevesa in nekaj grmov, ko pa bo stala hišica, bomo s sajenjem nadaljevali.« Vsi štirje tam že zdaj zelo uživajo, otroka plezata po drevesih, si s tamkajšnjimi prijatelji gradita bunkerje. Najraje spijo zunaj v šotorih ali samo pod komarniki. »To je dodatna stopnja povezovanja z naravo, z zemljo, na kateri spiš. Zjutraj se zbudiš s sončnim vzhodom, to nas tako napolni z energijo, da že komaj čakam, da gremo nazaj,« se smeji.
Po svoji poti
Odkar je oktobra prenehala z delom na Inštitutu Jožef Stefan, so še toliko svobodnejši. »Rada imam znanost, znanstveno razmišljanje, ampak pravi znanstvenik bi moral dvomiti o vsem, kar ugotovi. Vse, kar je ustvarjeno, izhaja iz narave, tudi mi. Človek je iznašel tehnologijo in ustvarja paralelni svet, kot da bi želel konkurirati naravi. Znanost v prvi vrsti ne dela več v dobro človeka, temveč v dobro tehnologije in enači napredek človeka z napredkom tehnologije, kar pa ni vedno isto. Pri tem ne morem več sodelovati in to je bil glavni razlog, da sem odšla.«
Deset let se je učila, testirala in živela, kar se je naučila, zdaj pa želi svoje znanje predajati naprej. Kako ustvariti svoj rajski vrt je tema, ki ljudi vse bolj zanima. Vsakdo, ki ima košček vrta ob svojem domu, si lahko ustvari kotiček, kjer se bo povezoval z naravo, kjer mu bo lepo, bo na svežem zraku, se družil z družino in obenem pridelal obilje hrane. »Tak kotiček vpliva potem na medsebojne odnose, zdravje, osebno srečo,« je prepričana.
»Ljudem bi rada pomagala na tej poti do rajskega vrta. Že kot otrok sem se spraševala, kaj bi lahko naredila, da ljudje ne bi več onesnaževali narave in je uničevali. Poskušala sem razne stvari, v znanosti ugotavljala, kaj vse je narobe, opozarjala, skušala pomagati ekološkim organizacijam, ampak vse to ni nič spremenilo. Začeti sem morala pri sebi. Vrt je ena taka stvar, ki lahko naredi spremembo. Nekaj se spremeni, če to naredi že pet od stotih ljudi, in teh pet bo povedalo naslednjim petim. Ideja se bo razširila. Vsi bodo imeli od tega koristi. Več ko bo rajskih vrtov, bliže bomo raju na zemlji. Tak vrt nas naredi boljše in tak vrt si lahko naredi vsakdo izmed nas,« nam Jitka polaga na srce.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
