Novo šolsko leto je pred vrati. Rutinirano vstopate vanj?
V nobeno šolsko leto ne vstopamo rutinirano, letos pa je morda še kakšna neznanka več kot sicer. Z razširjenim programom bomo soustvarjali v prvem tednu septembra, še kakšno kadrovsko mesto bomo morali improvizirati do takrat. Problem našega šolstva je, da vsako šolsko leto kljub vsemu nekako izpeljemo in potem odločevalci ne vzamejo resno, da je kriza. Se pa šolniki tako kot vsako leto zelo veselimo otroškega živžava, vrišča po hodnikih, tu se ne bo prav nič spremenilo.
S katerimi izzivi na mikro ravni se zadnje dni ukvarjate? Urniki, priprava razredov …?
To je rutina in imamo vse podatke, vzvode, da je to urejeno. Šole so primerno pripravljene in čakajo na učence ter začetek novega šolskega leta. Morda na kakšni šoli še potekajo investicijska dela, kje se še kaj gradi, ampak to zmoremo in znamo improvizirati ter poskrbimo, da otroci vstopijo v varno in spodbudno učno okolje. Urniki so sestavljeni, prejšnji teden so se odpravljale še zadnje nepravilnosti. Ko pridejo učenci v šolo, bo tu vse tako, kot mora biti.
Veliko slišimo o pomanjkanju učiteljev. Kakšno je trenutno stanje?
Na zavodu za zaposlovanje imajo zapisano, da smo v poletnih mesecih iskali nekaj čez šeststo predmetnih učiteljev, prek tisoč razpisov je bilo na področju šolstva. Ravnatelji, vodstva šol čez počitnice nismo niti izkoristili dopusta, ker smo opravljali razgovore z upanjem, da dobimo vsaj približno ustrezen kader za pouk v šolah. Veliko mest je zdaj zapolnjenih, sicer neustrezno, pa vendarle z ljudmi, za katere upamo, da bodo učencem zagotovili tisto, kar današnji otroci potrebujejo – varnost, razumevanje, skrb zanje. Sama temu pravim »velika ušesa, majhna usta«, da otroke znamo slišati, da nismo pokroviteljski do njih. Zagotovo pa v vsaki šoli manjka še nekaj zaposlitev, to bomo pa improvizirali tako ali drugače.
Ministrstvo je naredilo manjše korake v smeri zagotavljanja večjega števila učiteljev. Je rešitev problema že kaj bližje?
Koraki ministrstva so dolgoročni koraki, z njimi se ne da rešiti težave v enem mesecu. Jezi me, da smo ministrstvo že nekaj let opozarjali, da opažamo trend upadanja prijav na delovna mesta in da se bo to zgodilo. Če sem na začetku svojega staža za neko delovno mesto prejemala po dvesto prijav, sem zdaj srečna, če dobim eno, da ne ponavljam dvestokrat istega razpisa. Že pred časom smo začeli opozarjati ministrstvo, da se kaže ta trend, pa so se šele lani začeli odzivati s štipendijami. Sindikat si zelo prizadeva za povišanje plač, ampak to so vse ukrepi, ki so dolgoročni. Mi pa potrebujemo učitelje zdaj.
Novosti za učence prinaša nacionalno preverjanje znanja (NPZ), ki vsakič znova dvigne nekaj prahu.
Največja novost pred šolskim letom je bila prenova zakona o vzgoji in financiranju, kjer je bilo manj sprememb, kot smo jih pričakovali, tudi v zakonu o osnovni šoli je bilo več sprememb. Res pa je, da je sprememba NPZ-jev med bolj odmevnimi, kajti vplivala bo že na letošnjo generacijo devetošolcev, ker bo štela pri vpisu, če se bo na neko šolo želelo vpisati več kandidatov, kot je prostih učnih mest. Na ministrstvu in zavodu za šolstvo nas tolažijo, da generacije številčno upadajo, a za otroka, ki se ne bo mogel vpisati na želeno šolo, in za njegove starše je čisto vseeno, ali je takih otrok tisoč ali pa samo eden, to enako občutijo. Pri NPZ-jih je več dilem, kaj se bo zgodilo glede na princip določanja ocene opravičeno manjkajočim učencem na preizkusu. Ta je namreč določena z mediano – v eno skupino bodo razvrstili vse otroke, ki imajo enak seštevek točk iz sedmega, osmega in devetega razreda kot manjkajoči otrok, potem bodo pa to populacijo otrok po rezultatih, ki so jih dosegli na NPZ pri določenem predmetu, razdelili na pol in točno na sredini je mediana ter isto število točk bodo potem kar pripisali manjkajočemu učencu. Če bo to učenec z nekega območja, kjer so že tradicionalno na NPZ-jih dosegali nižje rezultate, kot pa je bilo učno povprečje, se bo otroku zagotovo obrestovalo. Če pa bo to otrok, ki je v učno zahtevnejšem okolju, bo verjetno prikrajšan.
Ravnatelji smo bili razdvojeni, ali en rok ali več rokov za NPZ-je. Meni se zdi nedopustno, da otrokom za tako pomembno reč omogočimo eno samo možnost pisanja. Ni nujno, da je otrok ta dan bolan, lahko je samo nervozen, nezbran, ima slab dan in bodo njegovi rezultati slabši, kot bi bili v bolj sproščenem vzdušju, če bi vedel, da ima še eno možnost pisanja, če se mu prva ponesreči. Sama se zavzemam za to, da bi lahko pisali dvakrat, če bi želeli, upošteval pa bi se boljši rezultat. Saj vendar iščemo znanje pri otrocih, mar ne?
Na začetku ste omenili eksperimentiranje z razširjenim programom. Se lahko še kaj zalomi v prvih dneh septembra?
Dokler delamo z ljudmi, je vedno možnost, da gre kaj drugače, kot smo si zamislili, to so naši izzivi, ki jih sproti rešujemo, nikoli ne teče vse gladko. Tudi pri razširjenem programu bomo zagotovo imeli kar nekaj zatikov. Če ne drugega, bodo nejevoljni starši, ker ne bodo mogli otroka vsako minuto »potegniti« iz razširjenega programa, kot so bili vajeni do zdaj. Šole bodo imele dve različni politiki. Nekatere šole v razširjenem programu se bodo odločile za to, da bo otrok lahko šel iz razreda samo po končani šolski uri. Druge šole bodo odhod domov sprostile po določeni uri. Vsaka šola se bo odzvala po svoje in zagotovo bo na začetku nekaj nejevolje staršev.
Bodo edini nejevoljni?
Nejevoljni bodo tudi učitelji, ko bodo ugotovili, da morajo kar naenkrat za isto plačo opraviti več dela, ker je zdaj normativno zadeva spremenjena. Ne nazadnje bomo nejevoljni tudi v vodstvih šol, ker bomo imeli dodatno delo. Po drugi strani je bila tudi naša želja, da se podaljšano bivanje spremeni, kajti to, kar je bilo zadnja leta, je bilo nemogoče. Nemogoče je bilo karkoli strokovnega delati. Otroci so bili kot na avtobusni postaji, ves razred je bil zaradi tega prikrajšan, ker so otroci poljubno prihajali, odhajali, ni se dalo izvajati nobenega normalnega programa. Ni nujno, da je program ves čas voden, kar je včasih pomislek staršev, da bodo otroci ves čas vodeni. Menim, da se bo večina šol odločila tudi za neusmerjeni prosti čas, ko se bodo lahko otroci preganjali po igrišču ali učilnici, pa učitelj ne bo dajal nobenih navodil, kaj naj počnejo. Seveda bo imel učitelj pri tem zelo pomembno delo, da bo pazil, da so otroci varni, da bo poskrbel za tiste otroke, ki se zaradi slabših socialnih veščin ali kakšnih drugih zadreg ne bodo znali vključiti v skupino in podobno. Šole bomo še naprej omogočale otrokom tudi njihov prosti čas, v katerem lahko razvijajo domišljijo, kreativno sodelovanje in še kaj.
Koliko je zdaj posluha na šolskem ministrstvu za vaša vprašanja, izzive?
Šolsko ministrstvo se dela, da ima veliko posluha. Z nami se tudi pogovarjajo, a odgovor je največkrat, da morajo upoštevati veliko deležnikov. »Niste samo vi.« Potem sprejemajo gnile kompromise, z njimi pa v glavnem nihče ni zadovoljen. Verjetno si na ministrstvu prizadevajo, novelirali so kar nekaj zakonov. Čeprav smo prosili ter ves čas dajali pobude, naj zmanjšajo število pravilnikov in zakonov, smo letos dobili še tri nove pravilnike ter cel kup noveliranj. Prava radost! Dolgčas nam ni. Če že nimamo organizacijskih težav, potem ko lovimo učitelje, pa lahko študiramo nove zakone. Kot vidite, poskrbijo, da smo živi, da so možgani razgibani, skratka, šolniki dementni ne bomo, ker ves čas skrbijo za naš razvoj.
Še kakšno pozitivno sporočilo otrokom in staršem pred začetkom šolskega leta?
Dragi otroci, šolniki vas komaj čakamo! Spoštovani starši, pustite šoli naše delo, veselimo se sodelovanja z vami.
