Kako se je spremenil vaš položaj v vladi, odkar ste predsednik druge največje koalicijske stranke?
Osebno nič, res pa je bistveno več dela. Bistveno več je angažiranosti tudi popoldne, vendarle je stranka zelo pomembna in po kongresu se je treba posvetiti tudi terenu. Sprememb svojega položaja sicer niti nisem pričakoval in nimam občutka, da se bo v zvezi s tem karkoli spremenilo.
Koliko vas premier Robert Golob posluša? Ste skupaj z njim že predebatirali rezultate evropskih volitev, s katerimi v nasprotju z njim niste zadovoljni?
O tem sva na kratko govorila tudi pred vrhom koalicije. Jaz se ne želim spreminjati kot politik, želim ostati realen. Zdaj imam kot predsednik stranke seveda še dodatno odgovornost, ampak moja ocena temelji na konkretnih številkah in dejstvih. Po drugi strani se mi zdi prav, da smo med polčasom našega mandata od ljudi dobili ogledalo, v katerega se lahko pogledamo in zadeve kot koalicija spremenimo na bolje.
Na evropskih volitvah je slavila opozicija, zlasti SDS, ki je presegla 30 odstotkov. Ali smo na avtocesti za četrto vlado Janeza Janše? Se že pripravljate za sodelovanje v njej?
Ta trenutek je absolutno prehitro govoriti o tem, kakšna bo sestava naslednje vlade ali kdo bo zmagal. Ta koalicija ima še dve leti časa, da nekatere obljube, ki smo jih dajali pred volitvami, tudi izpolnimo in da rešimo težave, ki so se nakopičile. Naša prioriteta absolutno mora biti najti rešitev stavkovnih zahtev. Na eni strani s plačno reformo zapreti problem z javnim sektorjem, poiskati rešitev z upravnimi enotami in ne nazadnje zapreti težave z zdravstvom. Te ljudje tudi najbolj občutijo. In ko bomo oziroma če bomo vse to izpolnili, bo naš položaj v volilni kampanji čez dve leti bistveno drugačen.
Pričakujete, da se bo pred volitvami spet pojavil kakšen nov obraz? Veliko se špekulira o Vladimirju Prebiliču, ki je bil izvoljen za evropskega poslanca in ima ambicije tudi v domači politiki.
Ta trenutek ne morem reči, da se to ne bo zgodilo. Ali bo to Vladimir Prebilič ali bo kateri drug obraz, niti ni tako pomembno. Jaz vem, kaj moramo socialni demokrati z mano na čelu narediti, da bomo prepričali državljanke in državljane, da smo vredni zaupanja.
Kaj pa denimo Čeferin? Večkrat ste z njim v stiku in ste ga gotovo kaj vprašali o njegovih političnih ambicijah?
Za začetek, in ker smo prav v času nogometne evforije, moram povedati, da sem ponosen, da imamo Aleksandra Čeferina na vrhu Uefe. V zadnjem obdobju, ko sem tudi sam aktivneje spremljal nogomet, sem se vnovič zavedel izjemnega vpliva igre na ljudi, na navijače. Kot državljan in politik sem neizmerno ponosen na naše nogometaše. Aleksander Čeferin je zame ta trenutek Slovenec z najvišjo pozicijo v svetu, formalno in neformalno. In verjemite mi, da se ne ukvarjam s tem, ali se bo on podal v slovensko politiko, vem pa, da nam lahko in nam koristi kot predsednik Uefe.
No, mandat se mu sicer izteče eno leto po državnozborskih volitvah leta 2027 ...
Drži, da se mu takrat izteče, ampak on ima zelo visoko podporo med nogometnimi zvezami. Ne nazadnje je organizacija nogometnega prvenstva v Nemčiji, izpeljana na zelo visoki ravni, tudi njegova zasluga. Zato ne bi špekuliral, kaj se bo zgodilo po letu 2027. To on sam najbolje ve. Če mene vprašate, bi si želel, da ostane predsednik Uefe še naslednji mandat.
Oba, tako Prebiliča kot Čeferina, bi rad videl v slovenski politiki tudi prvi predsednik Milan Kučan, ki je v pogovoru za Reporter Magazin dejal, da je večkrat v stiku z vami. Kako pogosto se slišita in srečata?
Seveda se strinjam z g. Kučanom, da bi bilo dobro, da uspešni ljudje vstopijo v slovenski politični prostor, ker je to dobro za politiko, predvsem pa potem za rešitve v politiki. To velja tudi za g. Čeferina in g. Prebiliča. Razlika med njima je, da je Prebilič uveljavljen politik, etabliran župan, zdaj evropski poslanec, Čeferin pa je najvišji športni funkcionar. Imamo še precej zelo pomembnih ljudi, ki bi lahko zasedli pomembna mesta, ampak za to moraš pri sebi sprejeti odločitev, iti na volitve in dobiti podporo ljudi. Kar zadeva sodelovanje z g. Kučanom, ga zelo spoštujem, cenim pa tudi njegovo mnenje in razmišljanje. Imam ta privilegij, da se pogovarjam z veliko modrimi ljudmi, in izkušnje g. Kučana seveda koristijo tudi pri kakšni odločitvi, ki jo sprejmem.
Ali drži, da Kučan ni bil navdušen, ker ste kandidirali za predsednika SD tik pred kongresom in premagali njegovega izbranca Milana Brgleza?
To boste po mojem bolje vedeli vi kot jaz. Jaz ga seveda nisem vprašal, ali je bil navdušen. Dejstvo je, da se je stranka odločila za izredni kongres, jaz pa sem se kot dolgoletni član, ki je stranki vselej predan in ki me je nekoliko tudi osebnostno izoblikovala, počutil dolžnega, da ji v najtežjih trenutkih pomagam. Najlažje bi bilo ostati minister za gospodarstvo in se ne ukvarjati s stranko, ampak včasih moraš prevzeti odgovornost ravno takrat, ko je najtežje.
Brglez je izgubil že tretjo politično bitko: najprej ni bil izvoljen za predsednika države, nato za predsednika stranke, zdaj tudi ne za evropskega poslanca. Ste mu vi pomagali do nove službe državnega sekretarja na pravosodnem ministrstvu?
Če se temu reče pomoč, ne vem, je pa to seveda delo predsednika stranke, da predsedniku vlade oziroma predsedniku največje koalicijske stranke predlaga kandidate za funkcije. Dejstvo je, da je glede na izkušnje, ki jih ima g. Brglez, zagotovo ustrezen najmanj za državnega sekretarja.
Ste pa stranko nekako le konsolidirali. Čeprav ste zmagali s tesno večino na kongresu, ni videti nobenih sporov ali trenj ...
Še ne. Malo za šalo, malo zares. Še vedno drži moja teza, da je najtežja politična funkcija biti predsednik Socialnih demokratov, po drugi strani pa tudi najlepša. Ampak do prave konsolidacije, do pravega zaupanja, do tiste energije, ki jo stranka ta trenutek potrebuje, da bo na koncu lahko tudi zmagala na naslednjih volitvah, bomo potrebovali bistveno več dela tudi na terenu. Stranka bo morala zaupati vodstvu. To nisem samo jaz, ampak so tudi podpredsedniki, člani predsedstva in tako naprej. S konkretnimi potezami bomo morali dokazati, da je stranka kot ena prvih v državi šla skozi fazo nujno potrebne in zdrave prevetritve. Slednje ne nazadnje utegne doleteti še marsikatero drugo stranko, ampak moj fokus je na naši stranki.
SD se po aferi Litijska počasi pobira. Dobili ste enega evropskega poslanca, enega pa izgubili. Niste ravno vriskali od navdušenja, novinarji pa so vas že spraševali o odstopu, ker je med objavo začasnih rezultatov kazalo, da boste ostali pred vrati Evropskega parlamenta. Ste imeli pripravljeno odstopno izjavo?
Nobenih odstopnih izjav nimam pripravljenih. Vem pa, kaj je politična odgovornost. Stranka je več kot Matjaž Han, tudi več kot katerikoli drug posameznik. Za to stranko sem pripravljen narediti vse, tudi če ne bi bilo volitev. Če ocenimo, da lahko stranko bolje vodi kdo drug in naredi dober rezultat, sem prvi, ki bi to brez zadržkov priznal. Stranki sem pripravljen pomagati tudi na druge načine. Kar zadeva vmesne rezultate, jih je DVK objavila po šele 50 odstotkov preštetih glasov. Gre za popolnoma drugačno matematiko od državnozborskih volitev, kjer se najprej objavijo rezultati vzporednih volitev. Vedel sem, da prihajajo rezultati postopoma v državno volilno komisijo in da bomo mandat v Evropskem parlamentu ohranili. Če bi rezultate objavili šele na koncu, bi se izognili vsem vmesnim interpretacijam in videli, da je stranka SD po rezultatih na četrtem, NSi na petem mestu za nami. Ampak to je pač politika.
Ste si oddahnili, ko je računsko sodišče potrdilo neuradno revizijsko poročilo ministrstva za pravosodje o spornem nakupu propadle stavbe na Litijski cesti in soodgovornost pripisalo tudi ministrstvu za finance, ki ga vodi Klemen Boštjančič iz Svobode?
Glede Litijske bom iskreno povedal, da si nič nisem oddahnil in da v meni ni nobenega veselja, prej sram, da je do tako speljanega nakupa sploh prišlo. Res pa je, da smo bili na začetku tarča izključno Socialni demokrati, zdaj pa vsak dan dobivamo nove informacije, nova dejstva. Zato se ne naslanjam na ta trenutek in s prstom ne kažem na druge. Bomo pa seveda, ko bo zgodba zaključena, ko bomo res vedeli, kaj se je z Litijsko v resnici dogajalo, tudi mi zahtevali, da vsi sokrivi prevzamejo odgovornost. Ne le Socialni demokrati. Odstopila je ministrica, s funkcije predsednice stranke je nato odstopila Tanja Fajon, ki pri tej zadevi zares ni nosila krivde, odstopilo je celotno predsedstvo. Zato upam, da bodo tudi drugi sledili politični higieni, kot smo storili Socialni demokrati, ko bo jasno, kdo vse je soodgovoren pri tem nakupu. Ne izključujem, da bi lahko bili pri razkritju kakšnih imen in priimkov celo presenečeni.
Ali mislite g. Boštjančiča?
Ne, ta trenutek ne mislim konkretno na nikogar. Boštjančič je že izpostavljen kot minister za finance. Govorim o morebitnih imenih, ki jih danes sploh ni na radarju. Ampak to naj ostane v pristojnostih odgovornih služb.
Ne mislite na ministrski ravni?
Ne, tega ne mislim.
Revizorka pravosodnega ministrstva je s svojim poročilom poleg bivše ministrice Dominike Švarc Pipan in finančnega ministra Klemna Boštjančiča obremenila tudi predsednika vlade Roberta Goloba. So zaradi tega odnosi med njim in vami oziroma vašo stranko bolj napeti?
V zvezi z Litijsko v tem trenutku prihajajo različna revizijska poročila, čakamo dokončno poročilo računskega sodišča, ne nazadnje tudi institucije, kot je NPU. Upam, da bodo opravile svoje delo, da bodo ljudje videli, da živimo v pravni državi, in da tisti, ki naredi nekaj narobe, za to tudi odgovarja. Več kot to ne bi komentiral, ker po tem ni nobene potrebe niti primeren čas. Ne privoščim pa nikomur, da bi se jim v času, ko razne informacije šele kapljajo, dogajalo to, kar se je Socialnim demokratom na začetku izbruha afere.
Je bilo prav, da je ministrica Andreja Katič neuradno revizijsko poročilo poslala NPU, še preden so na očitke odgovorili premier, minister in nekdanja ministrica?
Dejstvo je, da Andreja Katič pri tej aferi nima prav ničesar. Prav tako je tudi dejstvo, da nam je bilo očitano, da bomo Socialni demokrati zadeve pometli pod preprogo. Zato povsem razumem odločitev Andreje Katič, da želi postopke peljati popolnoma transparentno.
Omenili ste odgovornost ljudi, ko bo revizijsko poročilo dokončno, pa me zanima, ali to velja tudi za ministrico Emilijo Stojmenovo Duh, ki je prav tako pod drobnogledom računskega sodišča, ki je tudi neuradno ugotovilo nepravilnosti pri nakupu računalnikov.
Ko bo računsko sodišče uradno ugotovilo nepravilnosti, se bo verjetno tudi predsednik vlade z njo pogovoril.
Pričakujete v tem primeru njeno razrešitev oziroma odstop?
Na tej točki ne bi pisal nikakršnih scenarijev, je pa tudi predsednik vlade tisti, ki mora na neki točki presoditi, ali ministri delamo v skladu z zakonodajo in veljavnimi pravili. Nikogar ne želim vnaprej pozivati k odstopu. Pričakovano je opozicija vložila interpelacijo proti ministrici, ki jo kot politik absolutno razumem. Če kdo meni, da to ni delo opozicije, potem se seveda moti. Ni pa nobene potrebe, da smo ministri preveč samozavestni pri nekaterih odgovorih.
Bili ste prvi in, kolikor je meni znano, tudi edini minister, ki je javno izrazil dvom glede vladne odločitve o obveznem »štempljanju« na delovnih mestih, zaradi česar vas je premier takrat okrcal. Kot kaže, se tega še ne bomo znebili. Je to »policijska ura« Golobove vlade?
Zakon, ki določa registriranje na delovnem mestu, je prav gotovo zahtevna tema. Je ena od zadev, zaradi katerih smo vnovič vzpostavili ekonomsko-socialni svet. Kot socialni demokrat sem zaprisežen temu, da se zakonodaja in odločitve sprejemajo v dogovoru med socialnimi partnerji oziroma med sindikati, delodajalci in vlado. Zato smo se tudi srečali za mizo, kjer so predvsem delodajalci zahtevali, da se zakon spremeni, tako da so bili moji pomisleki povsem primerni.
Njena.si
Prvi koraki v samostojno življenje: Kako zavarovati svoje stanovanje?
Pa ste zadovoljni z dogovorom?
Mene vse življenje neizmerno muči pretirana regulacija. Evropska unija je znana po intenzivni regulaciji, v Sloveniji pa gremo radi še korak dlje. Če karikiram, moramo imeti celo zapisano, da se hodi ven skozi vrata. Če posamezno podjetje stori napako, potem ni treba kaznovati vseh po vertikali. Ta zakon je posledica nezakonitega ravnanja enega podjetja z Obale, kazen pa potem pripišemo vsem. »Štempljanje« v industriji je že od nekdaj realnost, ne morete pa se »štempljati« novinarji, računalnikarji, nekatere panoge v gospodarstvu, ki imajo čisto drugačen sistem dela. Tako da jaz absolutno nisem za preveč reguliranja, ker to ubija konkurenčnost tako v Sloveniji kot v Evropi.
Pred časom ste presenetili javnost z izjavo, da se zavzemate za državni odkup Mercatorja.
Da.
So v zvezi s tem že stekli kakšni pogovori s hrvaškimi lastniki iz Fortenove?
Žal ne. Resno mislim, da moramo biti kot država, kot vlada relativno bolj pogumni pri nekaterih zadevah, čeprav so na prvi pogled videti utopične. Nekje pač moramo jasno pokazati, da smo država, da nam je to v interesu in da smo zanj pripravljeni storiti vse.
Koliko je država pripravljena odšteti za nakup Mercatorja? Govori se o milijardi evrov.
Nobenih analiz ni, nobenih številk ni za tem. Ampak sam zadeve spremljam, berem podatke iz medijev, kot minister za gospodarstvo tudi podatke služb, ki te stvari spremljajo. In glede na to, da se je jasno videlo, da se tudi Fortenova konsolidira z menjavo lastništva, se mi je porodila ta ideja, ki jo ponavljam že dve leti. Vmes se je zgodila prodaja Panvite, Celjskih mesnin, resda gre za zasebna podjetja, ampak vse prihaja iz Hrvaške, kjer svoje pokojninske sklade upravljajo bistveno bolj modro kot mi. Zato je treba včasih dati kakšno idejo na mizo. Politika je tudi umetnost preigravanja različnih idej in presojanja, ali in na kakšen način se jih da realizirati. Za zdaj sem bil v tej ideji zelo osamljen.
Bi bil takšen nakup sploh smotrn? Poznate kakšno zahodno trgovsko verigo, ki bi bila v lasti države?
Ta trenutek se ne tega ne spomnim. Da se razumemo, jaz govorim o nekem kontrolnem deležu, da bi lahko prek svojega člana v nadzornem svetu ali člana uprave vendarle kontrolirali, da so na teh policah slovenski prehrambni izdelki.
Torej se zavzemate za kontrolni delež, ne pa za nakup celotnega Mercatorja?
Nikakor ne, saj tudi ne bi bilo smotrno, ampak da bi prek določenega deleža imeli vpliv na denarni tok, predvsem pa na to, da so na policah slovenski izdelki.
Pa ste se že kaj pogovarjali s kakšnimi gospodarstveniki, ki bi bili pripravljeni na tako investicijo?
Veste, to so neformalni pogovori, ki tudi prevečkrat krožijo znotraj te zgodbe. Jaz bi bil tudi zadovoljen, da bi bili ti Slovenci. Nimam problema, če je lastnik kateregakoli slovenskega podjetja tujec. Problem je, če ima ta tuji lastnik v svoji državi dobavne verige, v tem primeru prehrambne industrije na Hrvaškem, ki ima seveda interes, da so na policah njegovi izdelki. Če bi Mercator kupilo podjetje, ki nima v svojem portfelju še prehrambne industrije, bi s tem lažje živel.
Ampak ključni problem je v tem, da se trgovci z živili, če so Slovenci ali pa ne, med sabo lepo dogovarjajo o cenah, in hrana se je v zadnjih dveh letih, odkar je položaj prevzela Golobova vlada, zelo podražila. Zakaj vlada teh podražitev ni preprečila? Ali morda urad za varstvo konkurence ni dovolj vestno opravil svojega dela?
S popisom cen trgovcev, kar je bilo sicer v javnosti zelo slabo sprejeto, smo vendarle zadeve omejili, če gledamo inflacijo, lahko rečem, da te trditve ne držijo več. Dejstvo je, da se je vmes vse dražilo, zdaj pa so se cene vendarle umirile. Inflacije ni poganjala samo hrana, ampak v manjši meri tudi energija. Glede na to, da imamo zdaj inflacijo pod tremi odstotki, smo lahko zadovoljni. Je pa res, da ljudi ne moreš zavajati s statistiko, saj natanko vedo, koliko je stal liter mleka pred letom. Drži, hrana se je v tem obdobju podražila, upravičeno ali neupravičeno, vsi gledajo na dobiček.
No, ampak pri nas je hrana dražja kot ponekod v tujini, denimo v Italiji.
Določeni izdelki da, določeni seveda ne, zato je takšno posploševanje zavajajoče. Težko vse te zadeve reguliraš, vsega se ne da regulirati. Na mizi je bil razmislek o regulaciji cen, ampak vendarle je to v praksi zelo težko narediti.
Cene stanovanj in najemnin zanje rastejo v nebo, zlasti v Ljubljani. Predlagali ste omejitev oddajanja prek platform Airbnb in Booking. Verjetno to ne bo dovolj. Zakaj ne obdavčite nepremičnin, zlasti lastnike več nepremičnin?
Zakon o gostinstvu, ki je zdaj v javni razpravi, gre v smer, da se bo pač naredil red na področju oddajanja nepremičnin, ker je to prešlo vse meje. Airbnb in podobne platforme so predvsem v Ljubljani, v naših turističnih mestih naredile veliko škode. Za nekatere so sicer pozitivne, ampak v celoti je treba zadeve urediti. Ta zakon sicer ne bo znižal najemnin in cen, ampak kot ministrstvo smo opravili svojo nalogo, zdaj so na vrsti tudi drugi. Kot socialni demokrat se zavzemam za to, da bi sprejeli davek na nepremičnine, ampak na način, ki bo do ljudi pravičen. Slovenija je specifična država, saj imamo ogromno lastniških stanovanj, hiš, ki so jih ljudje gradili s svojimi rokami še v bivši Jugoslaviji. Jaz bi osnovna stanovanja, v katerih ljudje živijo, seveda pustil na ravni nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vsako naslednje stanovanje, ki ga nekdo ima, pa bi progresivno obdavčil. Ne more nekdo imeti pet stanovanj in zanje plačevati enako kot za enega.
S tako zasnovanim nepremičninskim davkom bi ljudje občutili, da v tej državi vlada pravičnost, in to je elementarna težava, ki jo pač imamo. V vseh segmentih družbe imamo problem, da ljudje ne verjamejo v sistem, bodisi da bodo krivci za svoja dejanja odgovarjali, bodisi da so vsi pravično obdavčeni. Tukaj moramo narediti red. Tudi pri takšnih zadevah, kot je Litijska, morajo ljudje vedeti, da bodo institucije ustrezno opravile svoje delo. Šele potem bodo imeli občutek, da živimo v pravični, solidarni in humani državi. Samo tako bomo lahko nadalje s svojimi predlogi in rešitvami zagotavljali, da bomo v tej državi živeli še bolje.
Kdaj lahko pričakujemo ta davek na nepremičnine, do konca mandata ali bo to vlada potiskala v naslednji mandat?
Tega ne upam napovedati. Sam bi si upal ta davek uvesti kadarkoli, ampak tako, da ga bodo tudi ljudje sprejeli kot pravičnega. Zavedam pa se politične realnosti, saj je do volitev le še leto in pol. Do konca imamo v tem letu še od dva do tri mesece intenzivnega dela, vmes so počitnice, potem pa še celotno prihodnje leto. Volitve bodo marca ali aprila 2026, zato je zmotno pričakovati, da bo v tistem letu kdo naredil kakršnokoli revolucionarno potezo.
Premier Golob je napovedal, da bo vlada za gradnjo najemniških stanovanj vsako leto zagotovila sto milijonov evrov. Koliko je to sploh realno? Kje bomo dobili denar za to?
Najemniška stanovanja so seveda pomembna. Vsi govorimo o dunajskem sistemu, pa ne vemo natančno, za kaj gre. Ta dunajski sistem smo imeli pred Jazbinškovim zakonom, če smo zelo odkriti. Nič nimam proti temu, da so ljudje kupili ta stanovanja. Ta sistem je bil zelo dober, saj so podjetja gradila stanovanja za svoje zaposlene. Če je bilo v prejšnjem sistemu kaj dobrega, je bila to stanovanjska politika, ki je bila po mojem skoraj brez napake, ampak od tega je minilo 30 let. V zadnjem proračunu, ki ga zdaj sprejemamo, je teh sto milijonov evrov zagotovljenih v bilanci B.
Slovenija ima po merilih OECD preveč obdavčeno delo, hkrati pa premalo obdavčene nepremičnine. O nepremičninah sva že govorila. Zakaj se kot socialni demokrati ne zavzamete za nižjo obdavčitev dela?
Socialna demokracija je tudi v Sloveniji doživela malo prevetritve. V 20. in 21. stoletju se je socialna demokracija borila za pravice delavcev, za vrednote, ki smo jih socialni demokrati s svojo politiko izborili. Dejstvo je, da se stvari absolutno spreminjajo. Delavci danes potrebujejo drugačen boj kot pred sto leti. Socialna demokracija se mora boriti za ljudi, ki živijo od svojega dela, da imajo na koncu več v žepu, da preživijo, da morajo imeti dostojne pokojnine. Temu se reče solidarnostni sistem. V preteklosti je razmislek šel v smeri več denarja za državo in manj za ljudi, zdaj pa menim, da mora država veliko bolj racionalno ravnati pri porabi denarja in ga kanalizirati v razbremenitev plač. Če najdemo to formulo, jo sam takoj podpišem. Poleg tega moramo tudi pri socialnih transferjih, ki jih ljudje dobivajo, ustvariti sistem, ki bo pravičen, da bodo socialne transferje res dobili tisti, ki jih potrebujejo, in ne tisti, ki so iznajdljivi. Ampak to ostaja tabu tema. Na nas je, da se v državi vzpostavi red, da bodo ljudje zaupali, da živijo v pravični državi. Vem, da je to tvegana izjava. Ampak sam vidim socialno demokracijo kot takšno, da bo predvsem temeljila na pravičnosti, na solidarnosti in da bodo ljudje razumeli, zakaj plačujejo davke.
Problem je v tem, da imajo ljudje občutek, da vlado bolj zanima dviganje davkov, nove dajatve, ki jih vedno dobivamo, hkrati pa država ni razbremenila dela, čeprav si to želijo tako delojemalci kot delodajalci. Kdaj to lahko pričakujemo? V tem mandatu verjetno ne.
Zelo sem vesel in ponosen, da sem z enim delčkom tudi jaz pripomogel k temu, da smo sedli nazaj za mizo. Neizmerno spoštujem sindikate in delodajalce, ki so se pripravljeni pogovarjati, ter jim zaupam, da lahko za zaprtimi vrati najdemo družbeni dogovor, ki bo pravičen in dober za vse. Ne smemo kaznovati ljudi, ki so uspešni, ampak jim dati možnost, da bodo še bolj uspešni. Ljudem, ki živijo od svojega dela, pa da živijo dostojno življenje. To govorim zaradi tega, ker smo v zadnjih 15 letih začeli intenzivno obremenjevati srednji sloj in ga z vsemi obremenitvami celo zavrli. Ravno srednji sloj pa je motor države, tisti, ki najmočneje potiska sistem države naprej. Tudi na tem področju bomo socialni demokrati našli prave, realne odgovore.
Verjamete, da bo pred iztekom mandata sploh sprejeta kakšna reforma? Premier je dal veliko obljub, ki jih zdaj težko realizira.
Trudim se, da ne obljubljam preveč, ampak svojo energijo usmerjam v dejanja. Da lahko na koncu pokažemo, kaj smo naredili. Hkrati ne bi preveč strašil ljudi z nekimi reformami, ker to ni potrebno. Imamo dobro postavljen sistem, ki je relativno dovolj robusten, zagotovo pa je treba nekatere zadeve še bistveno izboljšati. Verjamem, da smo sposobni sprejeti pokojninsko reformo. Prav tako smo absolutno dolžni sprejeti spremembe v zdravstveni zakonodaji, za davčno reformo pa si ne upam napovedovati.
Pri pokojninski reformi moramo narediti dve stvari, da bomo imeli pokojninski sistem še naslednjih 20 let bistveno bolj trden, da bo še naprej solidaren in da bodo predvsem mladi verjeli vanj. Da bodo plačevali prispevke v pokojninski sistem, ne nazadnje smo vezani tudi na sredstva iz NOO (načrta za okrevanje in odpornost – op. p.). Tudi pri zdravstvu moramo zadeve premakniti naprej. Menim, da zdravstvo ne more obstajati brez zdravnikov, tudi brez spoštovanja do zdravnikov, pa pustimo zdaj politični diskurz glede dvoživk. Mislim, da je sicer ministrica na pravi poti. Kar pa zadeva davčno reformo, mora to biti družbeni dogovor med vsemi partnerji, ne le v koaliciji, ampak tudi v opoziciji. Jaz bi si res želel, da država sprejme davčno zakonodajo, ki ne bo vezana na neko politično opcijo, ampak na to, koliko denarja bomo dobili v proračune. Država se ne more financirati drugače kot iz davčnih prilivov, saj nimamo nafte ali kakšne druge surovine. Zaradi gospodarstva moramo sprejeti davčno zakonodajo za prihodnjih deset ali petnajst let. Izjeme so dogodki, kot je bila pandemija covida, ampak to so izredne situacije, ki se jih rešuje za leto ali dve, sicer pa moramo imeti stabilno davčno zakonodajo.
Plačno reformo ste že omenili, da ta bo narejena.
Da.
Kako lahko vaša stranka doseže preboj na volitvah? Kučan si želi povezave med SD in Levico, pa me zanima, se vi vidite v isti stranki z Luko Mescem in Asto Vrečko?
Zdaj malo za šalo, malo zares, Luka Mesec počasi postaja socialdemokrat. Upam, da mi tega ne bo zameril. Mi imamo eno vrsto povezovanja že za seboj. To je bilo povezovanje pred volitvami v tako imenovani Kul, rezultat tega pa je znan: dve stranki sta ostali zunaj parlamenta, tretja je komaj prestopila prag, mi pa smo dosegli slab rezultat. Dogovarjanje je v politiki nesporno potrebno, ampak najprej morajo našim nameram verjeti in jim zaupati ljudje. Jaz v politiki nikoli ne bom nagovarjal ljudi s političnimi floskulami, ki jih napišejo pametnejši ljudje od mene, ker se od floskul ne da živeti. Upam, da mi bo v dveh letih uspelo s svojim pogledom, za katerega mislim, da je zdrav, eni pravijo ljudski, nagovoriti dovolj ljudi, da bodo svoje zaupanje izkazali Socialnim demokratom. Da je politična kultura v državi takšna, kakršna je, da smo tudi v politiki vsaj malenkost bližje spolni enakopravnosti kot v preteklosti, je tudi zasluga dela socialne demokracije v zadnjih 30 letih. Zaradi tega smo tudi preživeli, za kar so zaslužni moji predhodniki, kar neizmerno cenim. Sam ostajam načelen navkljub dnevnim spremembam, ki jih prinaša življenje, ker trdno verjamem, da ljudje potrebujejo realno oceno in realno obljubo, šele potem nam bodo verjeli.
