Največja stranka in njen predsednik Janez Janša sta zelo kritična do slovenskega pravosodja. Kakšna je vaša ocena stanja na tem področju?
Pravosodje ne zajema samo sodišč, ampak tudi državna tožilstva, odvetništvo, notariat, organe za postopek o prekrških, državno odvetništvo in drugo. Če se omejimo samo na sodnice in sodnike, potem seveda ne gre posploševati. Kot v vsakem poklicu obstajajo dobri in slabi.
Po mojem globokem prepričanju za sodnika, kakor tudi za državnega tožilca in odvetnika, ni dovolj, da je diplomiral na pravni fakulteti, opravil pripravniško prakso in pravniški državni izpit. Sodnik mora poznati sodno prakso, biti mora razgledan, imeti mora življenjske izkušnje in imeti mora rad ljudi. V dilemi, ali naj bo sodnik pravnik ali človek, dajem prednost slednjemu.
Ne bom pozabil modrih misli starejšega podeželskega sodnika, ki je mladim pravnikom, bodočim sodnikom, posredoval zlata navodila, kako pristopiti k reševanju spora. »Najprej poskušajte najti pravično rešitev, pri tem uporabite zdravo pamet, šele nato poiščite paragraf, ki ga boste v sodbi potrebovali,« je dejal.
Za stanje v pravosodju pa seveda niso »krivi« samo sodnice in sodniki, ampak celotna organizacija sodišč, načini napredovanja, vodje oddelkov, predsedniki sodišč raznih stopenj, pa tudi način njihove izvolitve.
Kaj so torej največje težave v pravosodnem sistemu?
Največjo težavo vidim v visokem zidu, s katerim so se naša sodišča ogradila z namenom, da bi preprečila kakršnokoli kritiko. In prek katerega ni dopustno niti pogledati. Vsak poskus pogleda prek tega zidu povzroči odpor in užaljenost. Razlikovati je treba med pavšalnimi in žaljivimi kritikami in napadi na sodišča in sodnike, ki jih izvaja aktualna oblast, in dobronamerno kritiko, katere namen je izboljšati delovanje sodišč in sodnikov, v želji zagotoviti strokovno pravilno, pravično in pošteno sojenje.
Kolegi v naši odvetniški družbi so me opozorili na neki pojav, pri čemer se z njihovimi ugotovitvami globoko strinjam. Gre za nekritično branjenje sprejetih odločitev in posameznikov, ki so odločitve sprejeli.
Prepričan sem, da se velikokrat tudi sodišča sama zavedajo, da so posamezne odločitve ali ravnanja napačni, kakor tudi, da posamezni sodniki ne izpolnjujejo zahtev in standardov, a se jih kljub temu brani. Takšno ravnanje spodkopava zaupanje ljudi v sodstvo, hkrati pa pri drugih sodnicah in sodnikih, ki delajo dobro in so tudi dobri sodniki, ustvarja občutek, da je vseeno, ali delaš dobro ali slabo.
Javnost je kritična do dolgih sodnih postopkov v najodmevnejših primerih, ki pogosto zastarajo ali se končajo z oprostitvijo. Stanje se sicer v zadnjih letih izboljšuje, toda kaj je vzrok tega?
Nekateri odmevni kazenski postopki, ki so se končali z zastaranjem, so gotovo vzrok zmanjšanja ugleda sodstva. V teh primerih krivde ni mogoče najti nikjer drugje kot pri sodnikih, ki so dopustili, da pride do zastaranja. Težko sodim, ali gre na splošno za problem nedelavnosti teh sodnikov ali njihove neorganiziranosti, torej nesposobnosti, da bi v pogosto obsežni dokumentaciji v spisu ločili pomembno od nepomembnega. Ugovor, da so odvetniki (zagovorniki) s svojim zavlačevanjem krivi za zastaranje, pa je neutemeljen. Gospodar spora je sodnik, in če ta ne obvlada položaja na glavni obravnavi in izven nje, tega ne more storiti nihče drug. Glede oprostilnih sodb pa menda ne pričakujemo, da bodo vse obdolžence obsodili? Če v konkretni zadevi ni dovolj dokazov ali obstaja dvom, je v pravni državi na mestu samo oprostilna sodba.
Tudi v strokovnih krogih so nekateri kritični do instituta sodne preiskave, ki dodatno zavleče sodne postopke. Je ta po vaši oceni nujno potrebna?
Tako kot moji kolegi, odvetniki iz naše odvetniške družbe, sem tudi sam odločno proti ukinitvi preiskave kot pomembnega dela zdaj veljavnega kazenskega postopka. Preiskava je potrebna zato, da se ugotovi dejansko stanje, da ima obdolženec možnost predlagati izvedbo tudi razbremenilnih dokazov, in ne nazadnje, da ima državni tožilec, ki se odloča, ali bo vložil obtožni akt ali odstopil od pregona, dovolj dejanske podlage in razlogov za ustrezno odločitev.
Ukinitev preiskave bi po mojem mnenju poslabšala položaj obdolžencev in hkrati ne bi dosegla namena predlagane ukinitve, torej hitrejšega poteka postopkov. Dokazovanje oziroma izvedba razbremenilnih dokazov bi se namreč zgolj prenesla v fazo glavne obravnave, kar pa bi utegnilo še podaljšati postopek.
Kako sicer ocenjujete stanje na področju vladavine prava v Sloveniji?
Predvsem v zadnjem času smo priče ideološko in politično motiviranim napadom na sodstvo in ti napadi so največja nevarnost za vladavino prava v Sloveniji. Zaupanje v sodstvo je temeljni pogoj delovanja pravne države. S pavšalnim žaljenjem sodišč in tistih sodnikov, ki niso po volji predstavnikov izvršilne veje oblasti, nastaja velika škoda pravni državi. Vendar tem ljudem ni mar za pravno državo, ampak samo za svoje osebne interese.
Vaš komentar sodnega preganjanja dijakov, ki so sodelovali na protestih za odprtje šol?
Pravica do protesta proti ravnanju organov oblasti je elementarna človekova pravica, ki je ljudstvu ne more odvzeti nobena oblast. V državi, v kateri se sankcionirajo protesti, je ogrožena demokracija. Ne pomnim, da bi bili od osamosvojitve Slovenije že priče tako nevarnemu obdobju za varstvo človekovih pravic, kot smo mu danes. Preganjanje otrok, ki se zavzemajo za odprtje šol, je absurdno in zavržno. Ne glede na to, da so podlage, na osnovi katerih se poskuša dijake preganjati in kaznovati, dejansko in pravno sporne.
Prepovedano je protestirati in izražati svoje mnenje. Kako je lahko druženje do deset ljudi dovoljeno, medtem ko ta ista skupina ljudi ne sme protestirati?
Se povsem strinjam z vašim začudenjem. Gre za očitno omejevanje svobode izražanja. Ravno dejstvo, ko neki predpis ločuje posameznike v fizično primerljivem položaju – glede na to, ali izražajo svoje mnenje ali ne –, je dokaz, da taka prepoved nima nobene zveze z zajezitvijo epidemije. Epidemija je le prozorna pretveza za uvajanje vedno novih restrikcij.
Se strinjate z oceno, da se Slovenija približuje avtoritarnemu sistemu?
Za avtoritarne sisteme je značilno, da se vrstijo napadi oblasti na neodvisne medije in na neodvisno sodstvo. Na vsako kritiko se reagira z diskreditacijo s strani režimskih medijev, v vseh pomembnejših sistemih in organizacijah se odstavljajo dosedanji kadri, pri čemer se ti zamenjujejo s člani ali somišljeniki vladajočih strank, ne glede na njihovo strokovnost. V ta namen se spreminjajo celo razpisni pogoji. Tak je položaj v današnji Sloveniji.
Evropski komisar za pravosodje je vlado pozval, naj čim prej imenuje slovenska člana evropskega javnega tožilstva. Ni nenavadno, da predlog ministrice že več mesecev leži v predalu in ga vlada niti ne obravnava?
Je nenavadno, a obenem značilno za način komuniciranja in (ne)odločanja v Sloveniji danes.
Kako gledate na postopek imenovanja sodnikov v državnem zboru, ki je unikum v državah EU in prek katerega ima politika pravzaprav odločujoč vpliv na tem področju?
Za neodvisnost sodnic in sodnikov je nujno potrebno, da se o njihovem imenovanju čim prej preneha odločati v državnem zboru. Odločitve, ki jih sprejemajo nekateri poslanci v državnem zboru, pogosto niso niti strokovne niti v interesu državljanov in drugih prebivalcev. Do konca razklani državni zbor namreč sestavljajo poslanci številnih strank in strančic, ki zasledujejo najrazličnejše cilje. Včasih cilje stranke, kateri pripadajo, včasih cilje katere druge stranke, včasih cilje in interese svoje volilne baze, včasih pa tudi interese, ki so v nasprotju z interesi tistih, ki so jih izvolili. Da ne govorim o zgolj osebnih materialnih interesih, ki jih zasledujejo posamezni poslanci.
Zakaj ni sprememb na tem področju?
Očitno je, da politika nima tega interesa. Ker je taka ureditev očitno v interesu politike.
V zadnjem času je veliko govora o politizaciji sodstva, tudi ustavnega sodišča, denimo, ko kakšni politični opciji ne ustreza odločitev ustavnega sodišča. Kako po vaši oceni deluje ustavno sodišče?
Še posebno v današnjem času je neodvisnost ustavnega sodišča ključnega pomena za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za vzpostavitev pravne države. Zato je nujno, da o tem, kdo lahko postane ustavni sodnik, ne odločajo poslanci.
Tako pa smo priče nenavadnim položajem, ne samo v zvezi z odločanjem posameznih sodnikov, ampak tudi temu, ko predsednik države v državnem zboru ne uspe skoraj z nobenim predlogom novega kandidata, in temu, ko zaradi neizvolitve novega sodnika ostajajo na položajih tisti, ki jim je že zdavnaj potekel mandat. Sicer pa je treba opozoriti, da so napadi in žalitve ustavnega sodišča s strani režimskih medijev v državah civiliziranega sveta nepojmljivi.
Kako komentirate izjavo poslanca Žana Mahniča iz leta 2019 o ustavnih sodnikih kot mafijcih, ki ščitijo mafijo in ne koristijo ugledu politike in pravosodja? Kje so meje svobode govora?
V sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je ustaljeno pravilo, da je treba ugled sodstva in sodnikov ščititi bolj, kot pa to velja za predstavnike izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Eden od razlogov je v tem, kar sem že omenil: da je zaupanje v sodstvo temeljni pogoj za delovanje pravne države. ESČP in tudi sodišča različnih evropskih držav zato ne dopuščajo pavšalnih in žaljivih napadov na sodnike in sodstvo. Tukaj se svoboda izražanja neha. Mislim, da je Slovenija glede tega unikum. Izjave, kot je Mahničeva, kažejo ne le na nizek nivo kulture dela slovenske politike, ampak tudi na njihovo popolno nerazumevanje položaja in pomena sodstva v demokratični družbi.
Urad vlade za komuniciranje (Ukom) daje dovoljenja za nastop ministrov na novinarskih konferencah in v televizijskih oddajah, ne pa tudi predsedniku vlade. Lahko uradnik, ki ga je imenovala vlada, članu vlade prepove nastop v javnosti?
Tudi ta pojav potrjuje vse, kar sem danes povedal o razmerah v naši državi. Mislim, da ministri takega ponižujočega ravnanja ne bi smeli trpeti. Če pa tako ravnanje prenašajo, ne bi smeli biti ministri.
Vas je presenetilo, da vlada ni vedela, da mora odloke objavljati v Uradnem listu?
Da je treba predpise javno objaviti, smo se učili že v prvem letniku pravne fakultete.
Kako s pravnega vidika gledate na nepreklicni odstop notranjega ministra, ki si je kasneje premislil?
Tako ravnanje ne dokazuje drugega kot le popolno aroganco aktualne oblasti.
Kako pa komentirate usodo Ivana Galeta po razkritju domnevnih nepravilnosti?
Kot je znano, je Ivan Gale zaradi tega, ker je opozoril na nepravilnosti v zvezi z nabavo zaščitne opreme, izgubil zaposlitev. Zaposlitev je torej izgubil, ker je ravnal visoko moralno in etično. Ivana Galeta kot prvega slovenskega žvižgača je torej zadela usoda žvižgačev, katerih dejavnost je družbeno izjemno koristna in potrebna, jih je pa zaradi njihove ranljivosti treba zaščititi. Zato je Evropska unija že sprejela direktivo o zaščiti žvižgačev, kdaj bomo na podlagi te direktive v Sloveniji sprejeli ustrezni zakon, pa je seveda drugo vprašanje.
V javnosti so se že nekajkrat pojavila namigovanja, da se namerava vaš sin Aleksander, ki je predsednik Uefe, podati v politiko. Menite, da obstaja realna možnost za takšen korak?
Za drugi mandat predsedovanja Uefi je bil Aleksander izvoljen na podlagi volje vseh članic Evropske nogometne zveze, to je s soglasno voljo nogometnih zvez vseh evropskih držav. Jasno je, da je njegova dolžnost, da stoodstotno zaupanje ta trenutek dosledno spoštuje.
