Zaradi človekoljubne organizacije (Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje), v kateri kot prostovoljka deluje že skoraj pol stoletja, mnogi otroci in družine niso lačni, imajo ohranjeno streho nad glavo, plačane položnice, primerna oblačila, obutev, zvezke, barvice, šolsko torbo in tudi računalnik. Otroke iz socialno šibkih družin vsako leto pošilja na pestre počitnice, z njeno pomočjo so številni prvič stopili na smuči, doživeli morje in tujino ter še marsikaj. Pravi, da je najsrečnejša, kadar se na nesrečnem otroškem obrazku nariše nasmeh. Pa ne pomaga le otrokom. Bori se za dobrobit vseh ranljivih skupin, hkrati pa brez strahu s prstom pokaže na tiste, ki so odgovorni za njihov pogosto človeka nevreden položaj.
Za svoja številna dobra dela je dobila že celo vrsto priznanj. A o nagradah, kot tudi o sebi in svoji družini, nerada govori.
Družina
Pa nam vendarle zaupa, da ima hčerko Karmen in sina Simona, na katera je zelo ponosna, saj imata izreden čut za soljudi. Hčerka je našla ljubezen v Italiji, kjer živi z družino, zato Anita mnogokrat pogreša njeno bližino, predvsem pa čas z vnukom Robertom in vnukinjo Anno, s katerima ima kljub oddaljenosti zelo ljubeč odnos. Zaradi pandemije in ukrepov so v stikih samo preko digitalnih kanalov in Anita prizna, da jih že pošteno pogreša. A je zato bliže sin Simon, ki nemalokrat obišče tudi kakšno od družin v stiski in ji pripelje, kar ji namenijo donatorji. »Zelo sem vesela, da me družina podpira in lahko delam to, kar čutim, da je nujno. Ni pa vedno lahko niti zanje,« pove. Z možem Mirčem, ki ji stoji ob strani pri njenih dobrih delih, živi v vasici v okolici Ljubljane.
Novinarska leta
Petnajst let je delala v novinarstvu, in sicer na časopisu Glas kolektiva, internem glasilu gradbenega podjetja SCT, hkrati je bila zunanja sodelavka Radia Glas Ljubljane, pisala pa je še za številne revije in časopise. Ves ta čas je bila tudi prostovoljka pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.
Zaradi posledic prometne nesreče se je invalidsko upokojila. Ko se je za silo pozdravila, je vse svoje moči usmerila v konkretno pomoč mladim in družinam v stiski. »Kot novinarka sem lahko le opozarjala na revščino, kot humanitarka pa lahko poskrbim, da ljudje v stiski takoj dobijo pomoč.«
Botrstvo
Veliko akcij je že za njo. Med zelo odmevnimi je gotovo projekt Botrstvo. »Leta 2010 sva se na nekem predavanju srečali z Mileno Štular, v tistem času zagotovo eno prodornejših gospodarstvenic v Sloveniji, in predlagala je vzpostavitev Botrstva ter tudi izjemno pomagala pri uresničevanju te ideje.« Ponosno pove, da imajo danes že skoraj 5400 botrov in botric, ki vsak mesec nakažejo več kot šest tisoč otrokom 30 evrov. V zadnjih desetih letih so samo s tem projektom pomagali več kot 10.500 otrokom in jim omogočili, da obiskujejo glasbeno šolo, se učijo tujih jezikov, obiskujejo športne treninge itd.
Vsako leto pošljejo na morje ali na smučanje več kot 1300 otrok iz socialno šibkih družin.
Otrokom skušajo pomagati pri dostopu do vsega, kar je plačljivo in kar otroci potrebujejo za bolj zdrav razvoj. Pomagajo zagotoviti učbenike in pripomočke, tudi precej drago obvezno opremo za srednješolce na poklicnih in tehničnih šolah.
»Vse naše dejavnosti so usmerjene v to, da otrokom omogočimo zdrav in spodbuden razvoj, predvsem pa se trudimo, da imajo tudi otroci iz socialno šibkih družin dostop do aktivnosti, ki jih notranje bogatijo in jim omogočajo razvoj močnih področij, jih razbremenjujejo ter enačijo z vrstniki. Krijemo na primer tudi stroške bivanja v dijaških domovih, omogočamo počitniške aktivnosti, v sklopu Čarobne zime pa poskrbimo za obiske gledališča, koncertov, kina in drugih dogodkov v krogu družine.«
Veriga dobrih ljudi
Na ZPM Ljubljana Moste-Polje ne pomagajo le otrokom, temveč se posvečajo vsej družini, ko se znajde v stiski. »Otrokom pomagamo tudi tako, da izobražujemo in z različnimi veščinami opremljamo njihove starše.«
Predvsem s pomočjo dobrih ljudi mnogokrat poskrbijo za osnovno preživetje. »Za družine v stiski pripravljamo pakete prehrane, oblačil, higiene, plačamo jim položnice, poskrbimo za šolske potrebščine …« Starše pa učijo, kaj lahko sami storijo, da se rešijo iz krizne situacije. »Iz izkušenj vem, da bodo le tako lahko otrokom nudili boljše pogoje za življenje.«
Družine se nanje lahko obrnejo tudi za pravno in psihosocialno pomoč. »Prizadevamo si za sistemske spremembe, ki bi omogočile lepše in lažje življenje otrokom iz socialno šibkih družin. Do neke mere smo bili uspešni, veliko sprememb pa bo še potrebnih, če želimo res vsem otrokom zagotoviti dobro podlago za razvoj.«
Šola na daljavo
Samo lani, ko se je začela šola na daljavo, so skupaj s številnimi donatorji in društvom Duh časa z računalniki oskrbeli več kot 1300 otrok. »Poskrbeli smo tudi za to, da so družine dobile internetno povezavo in jim jo plačujemo, saj si je mnogi ne morejo privoščiti. Ves čas šolanja na daljavo pa skrbimo za učno pomoč učencem in dijakom, saj mnogi ne zmorejo slediti zahtevam tega načina učenja.«
Ko so začeli snovati različne programe pomoči otrokom, si niso mislili, da bo 30 let po osamosvojitvi Slovenije toliko revnih. »Prepričana sem bila, da bomo socialni sistem še izboljšali do te mere, da ne bo nobenega otroka več, ki bi samo sanjal o lepši prihodnosti. Pod nobenim pogojem pa si nisem predstavljala tega, kar sem potem doživela – družine, ki so bile zares, ampak čisto zares povsem brez hrane, in družine, ki so ostale brez strehe nad glavo.«
Darovalci
Njihovo zares obsežno delovanje, ki ga navzven predstavlja naša kandidatka za Slovenko leta, ne bi bilo mogoče brez ljudi, ki jim je mar, ki so zares dobrega srca. »Podpirajo nas tisoči, med večjimi podporniki pa naj izpostavim trgovsko podjetje Hofer in zavarovalnico Generali. Partnerstvo tkemo že vrsto let in se tako tudi zbližujemo.« Vsem se za vsak darovani evro iskreno zahvaljuje.
Pa država? »Prijavljamo se tudi na razpise ministrstev in Evropske unije.«
Naša sogovornica še mimogrede pove, da nevladne organizacije, ki bi jih zdajšnja vlada rada kar izbrisala, delujejo na terenu, med ljudmi. »Lahko bi rekla, da smo bolj tenkočutni, pa tudi reagiramo takoj. In znamo objeti, prisluhniti in potolažiti strto, obupano ter prestrašeno srce.«
Omeni še, da so leta 2016 uspešno preprečili ukinjanje subvencij za malice in kosila, ki bi otroke dobesedno potisnilo v lakoto. »Zato si želimo in prizadevamo za konstruktivno debato s politiko. A posluha za naše predloge je, žal, premalo in ključne rešitve, ki bi preprečile dolgotrajno revščino, ostajajo neuresničene.«
Sodelavci
Pomen njenega dela so prepoznali tudi mediji, saj so ji pri opozarjanju na krivice, ki se dogajajo otrokom, vsi prisluhnili. Na krivice smo večkrat opozarjali v tudi v reviji Zarja Jana. Že pred več kot 20 leti je sodelovala z Mariem Galuničem. Izjemno pa ceni vsakodnevno podporo Vala 202 pri projektu Botrstvo, POP TV pri Verigi dobrih ljudi in Radia 1, ki je z nedavnim dobrodelnim projektom omogočil preživetje tudi marsikateri družini, ki jo je predlagala Anita z ekipo.
V veliko podporo pri delu ji je Milena Štular, predsednica nadzornega odbora Botrstva in ZPM Ljubljana Moste-Polje. »Prav vsi člani nadzornih in upravnega odbora, ki delujejo povsem prostovoljno, nam s svojim videnjem od zunaj pomembno pomagajo oblikovati naše programe. In to zares cenim.«
Izpostavi še sekretarko Tanjo Petek in ekipo, ki vsakodnevno delata z ljudmi. Vsak od njih se dnevno trudi uresničevati vse projekte, ki živijo z njimi, a so usmerjeni v druge, v ranljive skupine. »Verjemite, pri delu s tako ranjenimi ljudmi, kot jih srečujemo pri nas, to zares ni lahko.«
Kako odpraviti revščino
Predvsem si želi, da bi nehali revne označevati z lenuhi, zgubami in izkoriščevalci. »Želela bi si tudi, da bi vsak zaposleni dobil človeka vredno plačilo, s katerim bi lahko dostojno preživel sebe in otroke. Hkrati bi morali imeti takšno socialno varstvo, da bi se ljudje 'ujeli' vanj, še preden bi se pojavile tako globoke stiske, kot jih doživljamo in rešujemo sleherni dan.«
Zato bi morali okrepiti centre za socialno delo, kjer delajo usposobljeni in strokovni ljudje, a so preobremenjeni z administracijo. »Pozornost centrov za socialno delo bi se morala prestaviti na vstopanje v družine in ustvarjanje kakovostne pomoči za tiste, ki jo res potrebujejo.«
Za konec še poudari: »Nujno bi morali preprečiti tudi deložacije družin z otroki. In nujno potrebna je vzpostavitev poroštvenega sklada, ki bi tistim, ki so zaradi kriznih razmer, nenadnih dogodkov ter nesreč, smrti ali bolezni nenadoma ostali brez prihodkov, pomagal pri premagovanju najhujše stiske.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
