Nekaterim pa je dr. Brecelj všeč malo manj. Zato, ker ne molči, ko zazna nepravilnosti, krivice, okoriščanja v zdravstvu, pa tudi drugod. Ko razkriva, da nekje nekaj smrdi, si upa omeniti tudi konkretna imena. In davek, ki ga plačuje za to, je visok. Deležen je bil tudi že groženj. »Mnogi me napadajo. Posebej tisti, ki jih je strah, da preveč vem,« je dejal v intervjuju za naš časopis. Zato, ker je spregovoril o nečem, kar bi moralo ostati prikrito, so mu nameravali prirediti celo, tako pravi, prometno nesrečo …
Kako je na onkološkem inštitutu med epidemijo? Kako poteka delo, kakšno je vzdušje? Predvsem pa, ali je prišlo do širjenja okužbe, saj ste pred nekaj tedni sporočili, da je ena oseba pozitivna?
Trudimo se opraviti čim več dela. Dinamika vsakdana ni prav zelo drugačna, morda je edino manj ambulantnega dela, je pa dejstvo, da se nam marsikateri delovni dan precej zavleče oziroma podaljša. Sploh posegi so daljši, saj samo za pripravo na operacijo potrebujemo več časa, da primerno pripravimo nas, zdravstveno osebje, pa tudi paciente. A saj je v celotnem sistemu zdravstva tako, da so zdaj protokoli malce drugačni, vzamejo nekaj več časa. Že uporaba zaščitne opreme je zdaj bolj zahtevna, drugače pa nam kar gre. Obratujemo nemoteno. Srečo smo imeli tudi, da ni prišlo do širjenja okužbe, ker kot ste dejali, smo pred kratkim na onkološkem inštitutu res imeli eno zaposleno, ki je bila okužena s covidom-19. Zbolel ni nihče drug razen nje. Onkološki bolniki so sicer zaradi virusa zaskrbljeni, a jih bolj skrbi rak. Oni so zadovoljni, da zdravljenje sploh poteka.
Kako vi preživljate ta čas? Ste dobro, morda tudi kaj zaskrbljeni?
Ja, življenje se je spremenilo tudi meni. Pri meni je drugače predvsem v delu, ki se nanaša na stike z drugimi, saj jih tako rekoč nimam. Izogibam se jim še toliko bolj, ker ne bi rad tvegal okužbe, ne toliko zaradi sebe kot zaradi tega, da ne bi virusa prenesel na koga drugega. Če delaš v zdravstvu, moraš biti res pazljiv, bolj izoliran.
Ivan Gale je bil dovolj pogumen, da je na javni televiziji pričal, kaj se je dogajalo v ozadju nabave mask. Zdi se, kot da smo Slovenci šele zdaj, ko od bliže vidimo, kaj vse s seboj prinese neko tako razkritje, spoznali, kaj pomeni taka izpostavitev. Kot da bi šele zdaj, ko vidimo njega in vse, kar se dogaja tu okrog, v polnosti doumeli, kaj ste storili vi. Kot da bi vaša prizadevanja, ko že dolga leta opozarjate na korupcijo v zdravstvu, druge nepravilnosti in na splošno premalo učinkovit zdravstveni sistem, šele zdaj postavili v perspektivo.
Veste, nisem prepričan, da me vsi Slovenci vidijo kot takega, kakršnega me opisujete, kot nekoga, ki dela nekaj koristnega. Mnogi me napadajo. Posebej tisti, ki jih je strah, da preveč vem. Pa bom rekel tako, da se ne ukvarjam s tem, kako me dojemajo. Meni je važno, kaj si jaz mislim, kako jaz na te stvari gledam, in me pretirano to, kakšno mnenje imajo o meni, ne zanima.
Zakaj ste se bili torej pripravljeni tako izpostaviti? Zaradi osebne morale in etike?
Ne vem, ali zaradi tega. Najprej bi rad omenil, da me moti izraz žvižgač. Nisem se trudil, da bi nekaj izdajal, razkrival, žvižgal, kakor mi očita minister Aleš Hojs, ki me je oklical za policijskega špiclja. Vedno, ko sem kaj rekel, na kaj opozoril, je bila to posledica želje po urejanju zdravstvenega sistema, in če ob tem naletiš na čudne zadeve, jih ne moreš kar spregledati, iti mimo … No, še zmeraj srečujem nove in nove, vezane na onkološki inštitut. Dobro vemo, kakšne svinjarije je počel SCT in mnogi okrog njega. Tudi tisti v politiki, ki so dovolili, da se je to dogajalo. Če se trudiš za urejen, učinkovit zdravstveni sistem, se boš na sporno dogajanje odzval. Na Finskem bi bilo kaj takega normalno, celo čudili bi se, če bi bil človek tiho, na Balkanu in v Sloveniji so pa vsi presenečeni, če kaj rečeš. Jaz se ves čas trudim, da bi zdravstveni sistem bolje deloval, ne gre toliko za to, da bi iskali lopove.
Kako zdaj, ko je minilo že nekaj časa, gledate na zgodbo o onkološkem inštitutu in SCT?
Naš inštitut je bil z gradbenega vidika v poraznem stanju. Če bi bil jaz Ivan Zidar, bi me bilo sram, da bi iz svojih rok dal kaj takega. Vdrl bi se v zemljo, ne samo skrival pred sodniki. Gradili so torej katastrofalno, še večja katastrofa pa je bila, da so prikrivali gradbene napake, tako da so bolnike naselili v bolnišnico, ki je bila smrtno nevarna! Takrat sem bil šokirani nad tem, kaj vse so bili odgovorni in politika pripravljeni narediti, da se ne bi izvedelo, kakšen objekt imamo. Ana Žličar, takratna vršilka dolžnosti direktorice onkološkega inštituta, je podpisala sporazum z SCT, da so napake v gradnji odpravljene, a je bilo daleč od tega, da so bile. To je bilo meni grozljivo. Pomembna sta bila samo biznis in denar, varnost bolnikov pa sploh ne. Pomembno je bilo tudi, da Ivan Zidar ni bil prizadet, da SCT lahko počne neumnosti in svinjarije še naprej. Težko me bo kdo prepričal, da nihče za vsa ta prikrivanja ni bil mastno plačan. To je beda družbe, da izpostaviš bolnike taki nevarnosti. Takrat bi morali reči Zidarju, da tako ne gre, da to mora popraviti in konec. Pa si ni upal nihče niti ene bančne garancije unovčiti. Tudi poznejši predsednik vlade, zdajšnji predsednik države Borut Pahor, ni naredil praktično nič za to. Pod njegovo vlado je kot minister za zdravje deloval Borut Miklavčič. No, on se je raje ukvarjal z mano kot z Ivanom Zidarjem in SCT. Takrat sem spoznal bedo te družbe. Pa še to, ne gre za leve ali desne, oboji so klečali pred Zidarjem in delali to, kar je on želel.
Zakaj, po vaše, je mogoče, da se je to dogajalo? Kako je mogoče, da ima neki človek tak vpliv in na kakšen način ga je udejanjal?
Pri Ivanu Zidarju, če že govorim o njem, bi rekel, da sta ključni vlogi odigrala denar in primitivizem. Da je on delal tako, kot si je zamislil, je tudi posledica popolne nepokončnosti Slovencev, ki so bili okoli njega. Klanjali so se mu, po koleni hodili okrog njega, da bi tudi njim kaj padlo z mize. Zato je to (lahko) počel. Če pa bi bili to pokončni ljudje, s kančkom poštenosti, ne bi bilo pogojev za to, o čemer sem že tolikokrat razlagal. Prepričan sem, da se je posluževal tudi mafijskih pristopov. In prepričan sem, da stvari niso šle tako nedolžno mimo. Pri marsikom najbrž ni bil dovolj samo denar, ampak je bilo treba tudi kako drugače pritisniti nanj. To sem spoznal šele pozneje, ko so me opozorili, kaj so nameravali z mano narediti. Zame se je načrtovala prometna nesreča …
Kako ste živeli s tem?
No, da imajo tak načrt zame, sem izvedel šele pozneje. Takrat pa se niti nisem čisto zavedal, da bi se lahko zgodilo kaj takega. Počutil sem se nekako varnega, ker so mi javnost in mediji stali ob strani. Bil sem sicer deležen groženj, da bom končal s kroglo v glavi, a jih nisem jemal resno. Vse to sem dojemal bolj kot udbovske manire, ki so prišle s stare udbovske strani, udbomafije, kot bi jim rekli v SDS. Šele pozneje, ko je bilo vse to mimo, sem od človeka, ki mu verjamem, izvedel, da so imeli zame v načrtu prometno nesrečo, ampak so se bali to izpeljati, ker so se bali odziva javnosti. Mi je pa ta isti človek še rekel, da ne bi bil ne prvi ne zadnji, ki bi kaj takega doživel. Se pravi, da je SCT deloval po mafijskih principih, očitno uspešno, dokler ni ta primitivni in bedni »svet« Ivana Zidarja razpadel in propadel. No, tako sem izvedel, da naj bi me spravili s tega sveta. Sem se pa vseeno takrat zelo pazil, moram priznati. Če je kdo vozil dlje časa za mano, sem malo pospešil ali pa upočasnil vožnjo. Ne morem reči, da nisem pričakoval, da ne bi bilo mogoče, da bi mi kdo nagajal, ker sem bil glasen, nisem si pa mislil, da so lahko tako primitivni.
Pravite, da so vam grozili, vam dihali za ovratnik. Veste, kdo je to bil?
Bi rekel, da ja. Nekateri iz tega kroga so še danes aktivni. To me moti; to je ta beda slovenska, da ne znamo ljudi postaviti na mesto, ki jim pripada, tudi če je to zapor, ampak jim dajemo še in še in še možnosti v politiki.
Bodiva konkretnejša, če lahko. Kdo so ti ljudje? Boste koga izpostavili?
To se spreminja, to je odvisno od posla. Se ne da reči na splošno. Kar zadeva oblast in njeno plenjenje, ni razlik med levico in desnico. Ni pa vse korupcija. Veliko je tudi nesposobnosti. Aleš Hojs na primer je bil od leta 2006 v upravi Darsa. To je bila pomembna funkcija. V omenjeni družbi za avtoceste se je obrnilo veliko denarja. V tistih času se je gradnja šentviškega predora podražila za 84 milijonov evrov. Preberite si zanimivo poročilo računskega sodišča na to temo. Zveni komaj resnično. Seveda za to nihče ne odgovarja. No, v tistem času so v SCT razmišljali, da bi me pospravili. In danes me notranji minister Hojs napada, da nisem noben žvižgač, da nisem nikogar prijavil, da lažem, da sem policijski špicelj. On bo meni to govoril?! To je tragedija našega naroda, da se ljudem, ki če jim damo možnost, da nekaj naredijo, in nič ne pokažejo, ne zahvalimo za sodelovanje in jih pošljemo nekam. Mi jim kar dajemo nove in nove priložnosti. Kar tiščimo glavo v pesek in si domišljamo, kaj bodo naredili. In to se dogaja tako na levici kot na desnici.
Kako si vi ustvarjate mnenje o neki politični opciji, političnem predstavniku? Kaže, da ste dobro seznanjeni s tem, kaj se dogaja v ospredju in ozadju, da so vam jasni tokovi političnega ustroja, gibanja in njegovi mehanizmi.
Včasih sem se zelo ukvarjal s tem. Moram reči, da sem v določenem trenutku tako podrobno spoznal slovensko podzemlje, nekateri mu rečejo globoka država. Bom rekel, da sem bil eden tistih, ki so zelo dobro vedeli, kaj se v Sloveniji resnično dogaja. Zelo me je zanimalo, ali so vse te zgodbe o Janezu Zemljariču in ne vem komu še resnične, zato sem brskal, prišel do dna te države in razočaran ugotovil, katere ljudi sem tam našel. Takrat sem potem dobil odpor do tega, da bi še raziskoval, kje je kdo, ker vidiš, da nam vsi lažejo, nam solijo pamet s partizani in domobranci, nekim sovraštvom, ki naj bi ga imeli Slovenci v genih, ko pa spoznaš njihove posle, povezave, vidiš, da so zelo spravljivi, nimajo nobenih ideoloških težav, samo denar, denar, denar jih poganja. Drugače pa je tako, da ko pride nekdo nov v politiko, izgovori tri stavke in že vem, od kod izhaja.
Kdo vas je najbolj razočaral v zadnjem obdobju?
Miro Cerar. Kot pravnik, človek morale in etike, je prišel na oblast, potem pa je postal popolna lutka ljudi iz podzemlja. Ne vem, kako je lahko dovolil, da se je to dogajalo. Enkrat bi ga to rad vprašala na štiri oči. Razočaral? Kdo še? Hm, pa saj ne pričakujem ničesar, od nikogar več.
Pa vseeno, še kdo? Morda kdo, od kogar ste veliko pričakovali?
Saj pravim, da Cerar. Zelo sem se trudil, da bi SMC prišla na oblast. Zanj sem takrat soorganiziral shod za javno zdravstvo, na katerega je prišlo več tisoč ljudi. Potem je stranka SMC na položaje začela postavljati ljudi iz najglobljega podzemlja. Da to ni dobro, sem jih opozoril, jim dal dokumente, dokaze in nič – kot tank so šli čez vse, celo stranko so žrtvovali. Samo poglejte, kaj se je dogajalo z žičnato ograjo. Stoodstotno sem prepričan, da če bi afero žičnata ograja takrat razčistili do konca, kaznovali ljudi, ki so bili v tej zadevi odgovorni, danes ne bi imeli afere z maskami. In to trdim z vso odgovornostjo. Zato, ker so isti vzorec, kot so ga v SMC uporabili pri žičnati ograji, prenesli zdaj na zaščitno medicinsko opremo. To Slovenci stalno delamo; ne zaključimo zgodbe, ne kaznujemo ljudi, tistih, ki si to zaslužijo, ampak čakamo čudež, da se spreobrnejo.
Bi se vi kakorkoli politično opredelili?
Prej v Jugoslaviji sem bil s srcem antikomunist, ob odcepitvi sem bil za Slovenijo, za samostojno državo, življenje bi dal zanjo. Ne skrivam, takrat sem bil desno usmerjen, dokler nisem spoznal, da v resnici med desnimi in levimi v Sloveniji ni nobene razlike.
Kaj pa zdaj, kako bi se zdaj politično opredelili?
Vse slabše je. Na žalost nimam več politične opredelitve.
Veliko govorite o podzemlju. O ljudeh, ki jih zanimajo moč, vpliv, denar. Dejali ste, da so obrazi od tam bolj ali manj isti. Ste lahko natančnejši, kakšni profili ljudi so to? Gre za strankarske pripadnike, »političarje« ali so posredi še drugi vplivneži?
Najprej so seveda tu politiki, zraven njih pa še tisti, ki jih napajajo. Dajejo jim denar za politične kampanje, za volitve in to politiki vseh strank. No, in podporniki politikov potem pričakujejo vračanje uslug. Podzemlje tvorijo osebnosti iz obeh političnih polov. V preteklosti se je precej govorilo o Janezu Zemljariču. On je imel vpliv. Sem bil pa presenečen, da ta vseeno ni bil tako velik, kakor se ga prikazuje. Ugotovil sem, da so tisti, ki se izgovarjajo nanj, počeli enako kot on. A Zemljarič je bil kriv za skoraj vse, tisti, ki so se izgovarjali na njega, pa nič, so bili nedolžni. Enkrat sem v nekem intervjuju že omenil, da je pomembno ime, ko se govori o desnih, Božo Dimnik, ko govorimo o levih, pa Janez Zemljarič. V ozadju pa sta vse dogovorjena. Si ne morete predstavljati, kakšen vihar je nastal, s strani obeh imenovanih, ko sem to javno izjavil. Zelo ju je razburilo, da sem ju sploh omenjal. Ampak nista bila samo onadva. Njuna era je mimo. So ljudje, ki jih niste srečali, jih ne poznate in so javnosti nepoznani, predvsem zadnje jim zelo ustreza.
Kakšno vlogo ima v podzemlju aktualni predsednik vlade?
Tudi njegove ljudi sem srečal, ja.
Se pravi pomembno ali ne?
Zdaj se ne ukvarjam več tako s tem, ampak takrat, ko sem se, je bilo jasno, da je SCT z onkološkim inštitutom počel, kar je, prav zaradi SDS, ki je bila takrat na oblasti. Pa tudi po tem, ko je na premierski stolček sedel zdajšnji predsednik države Borut Pahor. Ne mislite si, da je bilo z njegovo vlado kaj drugače. Tudi takratni minister za zdravje Borut Miklavčič me je izsiljeval z dokumentacijo mojega bolnika. Vsaj misli je, da me bo, ko so mu z onkološkega inštituta prinesli, kar je pozneje tudi javno priznal, dokumente o pacientu, z namenom, da bi mi nagajali, me diskreditirali, češ da sem zagrešil zdravniško napako. Predsednik takratne vlade Pahor je bil o tem obveščen in mi je obljubil, da če to dokažem, bo Miklavčiča zamenjal, in ko sem mu dokazal, Pahor ni ukrepal.
Obstaja figura, pa ni nujno, da je iz politike, ki vam je všeč? Si bi zanj želeli, da bi prišel v ospredje, pomagal tej državi?
Ne razumite me narobe; saj tudi ne moremo vseh metati v en koš. Ne moremo reči, da so vsi politiki slabi. Je poenostavljeno reči, da so vsi pokvarjeni. Kar nekaj ljudi je, v vseh strankah, ki se trudijo kaj narediti, pa ne pridejo do izraza. Odlično sem na primer sodeloval z Ljubom Germičem iz vrst LDS, stranke, ki je potem propadla, ker naj bi bila skorumpirana; on se je zelo trudil za zdravstvo. Izpostavil bi še Desusovo Julijano Bizjak Mlakar. Ona se je tudi zelo trudila za javno zdravstvo, v Novi Sloveniji pa izstopa Iva Dimic. Zelo spoštujem tudi Ljudmilo Novak. Na žalost je ena redkih, ki ima jajca na desnici. Žalostno je, da mora biti to ženska. V vseh strankah je kakšen, ne pridejo pa do izraza. Zelo dobro poskrbijo za to, da ostanejo v ozadju.
Kako gledate na gospoda Galeta? Kar je povedal, je šokiralo. Mu verjamete?
Tisto, kar je povedal, očitno drži, saj smo denimo slišali tudi nazoren posnetek telefonskega pogovora, ki razkrije veliko. Zdaj ga napadajo, mu grozijo. Nekateri ga zmerjajo, da je skesanec, ampak bi opozoril, da tudi če je skesanec, je pokazal stvari, nepravilnosti, ki so se dogajale. Jasno je, da ga označujejo za norega, da laže, krade. To so pričakovani odzivi. Natančno ne vem, kaj se je dogajalo, ampak naj ponovim, da če bi žičnato ograjo razčistili, zdaj do tega ne bi prišlo.
Gale in vi sta v bistvu ena redkih, ki sta si drznila. Povejte, kakšna človeka sta? Jasno je, da pogumna, da vaju bolijo nepoštenost, krivice, okoriščanje. Kako vi vidite sebe in Galeta?
Nisva edina. Ogromno ljudi se je že izpostavljalo, žal pa niso dobili medijske pozornosti, zato se jih ne pozna. Ampak ti ljudje, o katerih nič ne veste, ti so najbolj nastradali. Izgubili so službe, razpadle so jim družine. Neredko je kdo končal tudi pri psihiatru zaradi pritiskov. To je tragedija nezaščitenih, bom uporabil besedo žvižgačev, v Sloveniji. Ljudje, ki so se izpostavili in o njih ne veste nič, so to grdo plačali. Čeprav se vam zdi, da so meni grozili, da sem jaz nastradal, naj vam povem, da je bila cena, ki sem jo jaz plačal, v primerjavi s tem, kar se je zgodilo drugim, relativno nizka. Oni so bili kaznovani mimo javnosti.
Ste še vedno na preži, ste se še vedno pripravljeni tako izpostaviti ali se bolj brzdate, pazite?
Se ne brzdam. Še vedno težim k urejanju sistema. Ogromno energije sem porabil in še vedno jo, da bi onkološki inštitut reorganizirali v boljšo bolnišnico.
Imate še kaj upanja, da se kaj premakne, kakšne so opcije, saj ste marsikaj že poskusili?
Treba se je truditi. Jaz sem v spirali; če se popolnoma umaknem, bodo šli čez mene. Moram biti pred njimi. In zato se v svojem okolju na onkološkem inštitutu trudim izboljšati delovanje, organizacijo. V urejeni ustanovi je potem tudi transparentnost večja. Na tak način najbolje onemogočiš tiste, ki bi ti radi škodili in počeli to, kar so počeli že prej.
Kaj je torej največji problem onkološkega inštituta, na katerem delate? Kaj potrebujete? Kje ste?
Prek sveta zavoda, ki ga je vodila Darinka Miklavčič, smo že ogromno naredili. Smo sprejeli, sicer z veliko težavo, nov statut, kar je bilo nujno, saj je organizacija onkološkega inštituta omogočala, da so se vse te afere in nečednosti lahko dogajale. Predvsem je bil problem v odgovornosti v smislu, da si lahko počel, kar si hotel, saj ni bilo definirano, kdo za kaj odgovarja. Pripravili smo že pravilnik o notranji organizaciji, nato pa je stranka Mira Cerarja vse zaustavila. Predsednik sveta zavoda je bil Peter Požun, ki ga lepo pozdravljam in mu sporočam, naj ne troši denarja za Pirc Musarjevo (odvetnico, op. p.), ker njenih dopisov in groženj ne berem več. No, tega pravilnika o notranji organizaciji nimamo že več let, odkar je SMC to ustavila. Zdaj imamo drugačen statut, ki omogoča pozitivne spremembe. Zadeve so kar dobro zastavljene. Delamo naprej. Razen če nas ne bo vlada, ker smo pri reorganizaciji naredili kar velik korak, ne pa še dokončnega, spet zaustavila. Sem videl v lastnem okolju, da če je podpora, se da zelo dobro reorganizirati bolnišnice, ne da bi trošili denar, brez novih zakonov. Če se seveda nekateri strinjajo in politika dovoli. SMC žal tega ni dovolila.
Pričakujete, da bo s to vlado kaj bolje?
Ne, ne pričakujem. Čeprav verjamem, da nam dr. Gantar, aktualni minister za zdravje, ne bo postavljal ovir, ampak on je samo eden od ministrov te vlade. Pričakujem težave. Bomo videli. Ko bo kaj, vas bom obvestil.
Ali vam potem tudi predlagana reforma zdravstva ni bila všeč?
Eno je, kar počnem jaz z onkološkim inštitutom, to je mikrookolje, drugo je celosten sistem zdravstva. Tu bi morali marsikaj spremeniti. Imamo samo določene dobre zgodbe, na primer jeseniška bolnišnica, ki jo je vodil zdajšnji direktor UKC Ljubljana Janez Poklukar. On je na Jesenicah napisal zgodbo o uspehu. Tudi klinični center se pod njegovim vodenjem, kolikor vidim, postavlja na noge. Za izolsko bolnišnico je tudi kazalo, da je nerešljiv problem, pa jo je Radivoj Nardin pripeljal v pozitivne finančne vode. Zdaj on pomaga še šempetrski bolnišnici. Malo prej sem že omenil Ljuba Germiča, ki je kot predsednik sveta zavoda mariborskega UKC pomagal tej bolnišnici obrniti negativne trende. Žal je moral odstopiti. Ponekod so se stvari res začele postavljati na noge, ampak to so zgodbe posameznih vodij, bolnišnic. Nekega impulza s strani politike, kako celostno kaj reorganizirati, urediti, pa ni. Medtem ko so vsi prej omenjeni dokazali, da se da. Veliko lažje bi bilo, če bi politika sodelovala s poštenimi nameni.
Kako sicer dojemate epidemijo?
Ni prijetno, celo malo turobno. Ampak očitno nam mati narava ne bo dovolila, da z njo počnemo, kar bi hoteli. Ali tako, kot smo do zdaj. Več spoštovanja bo treba do nje. Odpira se ogromno vprašanj, kako bo v prihodnje. Tega ne bo kar konec. Verjetno bomo v nekih napol kriznih razmerah živeli še naprej, ampak treba je pa živeti. Treba bo delati, ljudi zdraviti. Tovarne bodo morale obratovati. Na žalost bodo ljudje zbolevali in tudi umirali. Ni pa treba, da po nepotrebnem.
Ocenjujete, da so bili ukrepi primerni? Kaže, da smo za zdaj uspešno zajezili širjenje virusa. Ukrepi se sproščajo, morda prehitro?
Nimam dovolj znanja, da bi to rekel, pa tudi za nazaj je enostavno biti pameten. A pred dobrim mesecem, ko smo se spraševali, ali bomo tudi mi imeli tisoč ljudi na intenzivni negi, pa nismo imeli dovolj respiratorjev, je bilo treba resne ukrepe sprejeti. Naprej pa ne vemo, kako bo. Upam, da zadev ne sproščamo prehitro. No, če bomo ugotovili, da je šlo prehitro, bomo šli nazaj v karanteno. Treba se je zavedati, da gospodarstvo toliko zdrži. Recesija bo. Plače bodo slabše. Odvisno od tega, kako daleč lahko gremo z ukrepi, ki ustavljajo življenje. Če bomo še neumnosti počeli, tudi s pomočjo politike, potem pa nam res ni pomoči.
Kako poskrbite zase, se sproščate?
Najbolj se sprostim, ko sem doma in v naravi. Včasih pomagata tudi kramp in lopata. (smeh) No, za to moja žena poskrbi – vrt je tako zdaj z njeno pomočjo že urejen. Po ženini strani smo sicer podedovali kmetijo na Goričkem, ki jo obnavljamo. Je v lepem, mirnem okolju, tako da zdaj iz Primorske, kjer živim z družino, pogosto odhajamo tudi tja.
