Skriti lobist

(Ne)vidne sledi dinastije lobista Boža Dimnika: tisti Janez Obveznica, ki ni bil tajni agent

L.T.
5. 4. 2020, 19.01
Posodobljeno: 5. 4. 2020, 19.34
Deli članek:

Od preprostega sina direktorja kraljevih lovišč se je vzel od nikoder in postal eden neoprijemljivih lobistov, ki se s svojim vplivom povsod hvalijo, a jih nekako nikjer ni zaslediti.

Revija Reporter
Kdo je Božo Dimnik, ki od Slovenije ni zahteval niti dinarja, tolarja ali evra?

Ostareli plejboj Božo Dimnik je nenavadna oseba. V vsakem trenutku mora biti jasno, da je največji alfa samec v sobi, ko pa je poklican na odgovornost, ni odgovoren za nič.

Rad se pohvali, da je ribariti učil igralca Roberta Redforda in Rowana Atkinsona, najbolj ameriškega in najbolj angleškega med igralskimi obrazi, gobe je nabiral z drugim možem Jugoslavije Stanetom Dolancem in v kraljeva lovišča hodil s Petrom Karađorđevićem, jugoslovanskim kraljem. Hkrati se je znašel na seznamu službe državne varnosti, najprej kot štirikrat obsojen kaznivih dejanj, nato kot redni registrirani sodelavec.

V izjavi za revijo Reporter je Dimnik pojasnil, da je kazniva dejanja počel z utemeljitvijo. Tatvino in veliko tatvino leta 1951 je storil, ko je iz nacionalizirane družinske hiše pod ljubljanskim Golovcem jemal to, kar je bilo njegovega. Za nedovoljeno trgovino in kupčevanje z devizami pa je bil obtožen, ker je imel za tisti čas (leto 1961) preveč premoženja in jim je šlo to v nos. Obravnavala ga je komisija za izvor premoženja, a je dokazal, da ni šlo za nič nezakonitega.

Ali je ta sum o premoženju nelegalnega izvora povezan s tem, da se je Dimnik leto poprej v Jugoslavijo pripeljal z jahto, ki je bila v državi taka redkost, da jo je posojal luški kapetaniji, Dimnik za Reporter ni pojasnjeval. Prav tako ni pojasnjeval, ali je sodelavec Udbe postal po tistem znanem ključu obveščevalnih služb rajnke Jugoslavije – izvoz kriminalcev v tujino, kjer naj delujejo kot obveščevalni agentje. Po njegovih besedah je med registrirane sodelavce padel povsem po naključju.

Prvič naj bi ga zabeležili, ko je poskušal leta 1956 na lastno pest na Bled pripeljati 200 švicarskih turistov, a ga je blokiral Ivan Maček - Matija. Pri tem ni pojasnjeval, od kod mu uvidi, da je delovanje jugoslovanske države razumel kot interes enega njenega uradnika in ne kot monolitno delovanje socialističnega režima, ki je v njem videl le večjega kriminalca brez poverilnih pisem visoke diplomacije.

Dimnik se rad pohvali, da je posredoval pri obisku premierke Alenke Bratušek pri papežu Frančišku, posredno pa je priskrbel tudi nemško priznanje neodvisnosti Slovenije. Do tega je prišlo, ko se je dogovoril za skriti sestanek med zunanjim ministrom Nemčije in tedanjim hrvaškim predsednikom Stjepanom Mesićem. Slednjemu je tudi posodil denar za nakup dveh stanovanj v Zagrebu, kar je pri južnih sosedih sprožilo škandal.

Patriotizem se je v Dimniku znova vzbudil nekaj let pozneje, ko je v Švici opazil tri partijce, kako na račune polagajo 50 milijonov nemških mark. To je razumel kot krajo socialistični državi, zato jih je ovadil. S tem pa se je znašel tudi med registriranimi sodelavci Udbe, je pojasnil.

Ne glede na jahto in premoženje sumljivega izvora je Dimnik svoj prvi milijon ustvaril leta 1968, ko je v Vodicah postavil tovarno za penjeni beton. Prvo premoženje si je sicer pridobil med letoma 1958 in 1970, ko je prek ribarjenja spoznal številne vplivne ljudi. Po zaslužku pravega kapitala pa je v Švici ustanovil podjetje Dibo, ki se je ukvarjalo z raznimi projekti v medicinski smeri.

Kirurške mize

S tem podjetjem se je Dimnik prebil med slovensko podjetniško elito – posrednike med javnim zdravstvom in mednarodnimi trgi. Dimnikovi posli so bili na republiški ravni zaznani leta 2006, ko je moral v zadevo s kirurškimi mizami poseči celo tedanji predsednik republike Janez Drnovšek. Slednji je razkril, da je podjetje Medicoengineering, ki ga je vodila tedaj že nekdanja Dimnikova partnerica Tanja Frantar (poročena Zabret), napovedalo, da bo mize doniralo, nato pa je večja slovenska podjetja klicalo in od njih izsiljevalo donacije.

Zaplet se je ustvaril, saj je podjetje Medicoengineering kirurške mize javnemu zdravstvu prodalo mimo javnega razpisa, ko pa je ta bil vendarle narejen, na njem ni zmagalo, zato je Zabretova na javni televiziji užaljeno trdila, da bo mize kar podarila. Pozneje je bil v zgodbo potegnjen celo nekdanji šef SDV Janez Zemljarič, ki je svojemu družinskemu prijatelju Simonu Vrhuncu (takrat direktor UKC) naročil, naj odstopi od tožbe UKC zoper Medicoengineering. Vrhunec se je pozneje pojavil v oglasnem spotu podjetja Medicoengineering.

Njegova partnerica najprej študentka v podjetju njegove hčerke

Hčerka Boža Dimnika, Diana Dimnik, je nedavno dobila posel v vrednosti štirih milijonov evrov, dobavljalo bo njeno podjetje Mesi.

Da pa zgodba ne bi bila suhoparna le s korupcijo, jo velja začiniti še z melodramo. Frantarjevo je namreč Dimnik spoznal v podjetju svoje hčerke Diane Dimnik, Medias Internationalu, kamor je Frantarjeva prišla kot študentska pripravnica. Cvetje v jeseni je bilo bolj kratkega roka, saj je Frantarjeva šla z mlajšim, prav tako družinskimi prijateljem Dimnikovih – Igorjem Zabretom.

Slivnik o Dimniku: Tipičen zakulisni mož

O Dimniku se praviloma razpisujejo le desni viri. Eden od njih je pokojni urednik Dela Danilo Slivnik, ki je o njem zapisal: »Dimnik je tipičen zakulisni mož, ki deluje strogo anonimno, ima velik vpliv, zaradi katerega se zdijo v javnosti nekateri skrbno načrtovani dogodki tako naključni.«

S tem mu je Slivnik čez noč zaprl vrata do tedanjega premierja Lojzeta Peterleta, s tem pa je v vodo padlo tudi reševanje vprašanja glede Piranskega zaliva. Če bi Dimniku le pustili delati tedaj, danes ne bi imeli zapletov z arbitražo.