Petinštiridesetletna M. J. je samo ena od tisočih novonastalih revežev. Še pred dobrim letom dni povsem dobro situirani gospe s službo, družino in z veliko žulji zgrajeno hišo so po ločitvi in izgubi službe ostali samo še najstniška sin in hčerka, obiski pri psihiatru, strahovi in grožnje, da bo ostala brez strehe nad glavo, ter en velik kup dolgov. Ki jih seveda mora plačati. M. J. je skoraj 25 let plačevala vse mogoče prispevke in davke državi, a sedaj, ko se je znašla na življenjskem dnu in jo samo še ljubezen do otrok ohranja pri življenju, ji je država obrnila hrbet. Če ne štejemo tistih 200 evrov, ki jih dobi kot socialno pomoč in s katerimi seveda ne more preživeti, jo država podpira edino v obliki dobrotnice Anite Ogulin in Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, kjer neutrudno in srčno iščejo rešitve za nepregledno množico ljudi, ki so se znašli v stiski in od katerih so dvignili roke vsi.
Prof. dr. Aleš Vahčič: Zadolženost se kot ebola širi po svetu, eni pa govorijo o pravičnosti
Tik pred oddajo revije v tisk nas je iz Washingtona poklical prof. dr. Aleš Vahčič s katedre za podjetništvo in ekonomsko politiko in nam vrnil že precej omajano vero v pravičen svet. »Ekonomisti, ki nasprotujejo odpisovanju dolgov, so popolnoma izgubili stik z realnostjo in se sploh ne zavedajo, kje in zakaj je tu problem. Zadolženost se kot ebola širi po svetu, eni pa govorijo o pravičnosti. Gre za neverjetno ignoranco in vzvišenost tistih, ki se sploh ne zavedajo, da je prav zadolženost nepravično razporejena po svetu in je posledica nepravično urejenega sveta! Kot da so ljudje zanalašč vzeli kredit, da ga potem ne odplačujejo. Ali veste, kaj bi se zgodilo na Hrvaškem, če jim ne bi začeli odpisovati dolgov? Se kdo v tej državi sploh zaveda, da ljudje, ki ostanejo brez vsega, lahko gredo samo še v gozd in se obesijo?«
Zakaj nismo Islandci? Če bi se M. J. rodila v kakšni drugi evropski državi, bi ji bilo po izgubi službe in z mladoletnim otrokom zagotovo veliko lažje. Če bi živela v Islandiji, Makedoniji ali na Hrvaškem, pa bi ji država zdaj pomagala z odpisom dolgov. V Islandiji je država v sklopu ukrepov za gospodarsko okrevanje zadolženim prebivalcem odpisala 24.000 evrov dolgov na posamezno stanovanjsko posojilo, v Makedoniji so družinam, ki ne presežejo letnega cenzusa prihodkov 1700 evrov, odpisali kredite in dolgove za neplačane račune, na Hrvaškem je predsednik vlade lani obljubil, da bodo 70.000 državljanom odpisali dolgove, če lahko dokažejo, da jih ne morejo odplačati oziroma če odplačevanje ogroža njihovo zmožnost preživetja.
Državni cinizem – o revežih ne razmišlja nihče! Pri nas o odpisu dolgov očitno ne razmišlja nobeden od odgovornih. Ko smo preko stranke SMC novega predsednika vlade Mira Cerarja poprosili za komentar islandskih, makedonskih in hrvaških vladnih ukrepov za odpisovanje dolgov, ter vprašali, ali morda predsednik vlade razmišlja, da bi se česa podobnega lotili tudi v Sloveniji, smo dobili precej suhoparen odgovor: »V stranki SMC ne predvidevamo odpisa dolgov za fizične osebe. Slednji so glede na EU še vedno podpovprečno zadolženi za razliko od podjetij.«
Ko smo poskušali dobiti sogovornika na Gospodarski zbornici Slovenije, so nas vljudno odpravili z enim stavkom, češ da je vprašanje o odpisu dolga prebivalstva samo posredno povezano z gospodarstvom, zato se GZS kot zastopnik interesov gospodarstva do takšnih vprašanj težko opredeli.
Višek cinizma pa smo doživeli, ko smo prijazno povprašali Združenje bank Slovenije, kdaj banke odpisujejo dolgove in kakšne pogoje mora izpolnjevati zadolženi posameznik, od njih pa dobili samo izmikajoče se in skope odgovore, češ da pri odpisih banke upoštevajo veljavno zakonodajo in so od primera do primera različni. Islandskega ukrepa pa ne morejo komentirati, ker ga ne poznajo.
Ekonomisti so proti. Tudi med ekonomisti ni pretiranega navdušenja nad odpisovanjem dolgov najbolj ogroženim prebivalcem. Če povzamemo prof. dr. Saša Polanca z Ekonomske fakultete v Ljubljani, se mu zdi to skrajno diskriminatoren in nepravičen ukrep, saj zadolženi dobijo od države darilo, nezadolženi pa ne.
Prof. dr. Maja Makovec Brenčič meni, da je odpis dolgov precej skrajen ukrep, še posebej če govorimo o odpisu dolgov na ravni države. »V tem trenutku in za dolgoročnejšo stabilnost Slovenije potrebujemo predvsem ukrepe, ki bodo spodbudili gospodarsko rast, tehnološko in storitveno prestrukturiranje gospodarstva ter poslovno okolje, ki spodbuja višjo konkurenčnost, s tem pa tudi ustvarjanje delovnih mest in doseganje višje dodane vrednosti. To bi omogočilo lažje odplačevanje dolgov, manjše obremenitve državljanov in postopno dvigovanje razpoložljivega dohodka gospodinjstev.«
Odpis dolgov je pravičen in nujen! Vendar pa od slovenskih revežev niso vsi dvignili rok! Javnosti manj znani ekonomist Rok Kralj, sicer profesor administrativno-ekonomskih predmetov na srednji šoli zavoda CIRIUS Kamnik – za dijake s posebnimi potrebami, ima na vse skupaj nekoliko drugačen pogled. Odpis dolgov se mu zdi pravičen, saj odpravlja posledice finančnega sistema, ki je po svoji naravi izjemno nepravičen. »Razumeti moramo, da danes celoten finančni sistem pravzaprav temelji na dolgovih. Denarja v fizični obliki oziroma v gotovini je danes le okoli tri odstotke, vse drugo lahko banke dobesedno 'ustvarijo iz nič' in za to 'storitev' seveda zaračunajo – obresti. Tako je denar že pri izvoru obremenjen z dolgom. Breme dolgov se po hierarhiji moči porazdeli navzdol – od države na podjetja in prebivalstvo – preko višjih davkov, krčenja javnih storitev in nižjih plač. Na koncu te verige najšibkejši preprosto ne zmorejo več odplačevati dolgov. Zato je odpis dolgov ne samo nujen, temveč tudi pravičen. A dokler vsi – politiki, ekonomisti in navadni državljani – ne bomo razumeli, da je današnji finančni sistem destruktiven in da ga lahko v temeljih spremenimo, problema dolgov ne bomo rešili. Zato je odpis dolgov sicer dober in pravičen, a pomeni le kratkoročen in politično všečen kratkoročni ukrep.«
Zadolženi za skoraj devet milijard. Čeprav razen Roka Kralja nismo našli nikogar, ki bi pozdravil odpis dolgov vsaj najrevnejšim prebivalcem in ki bi se mu zdelo vredno o tem razmisliti, to ne pomeni, da problem zadolženosti ni velik in ogrožujoč.
Po podatkih UMAR-ja so bila slovenska gospodinjstva junija letos zadolžena za 8,8 milijarde evrov. Če to razdelimo med vse Slovenke in Slovence, torej delimo z dvema milijonoma, je vsak od nas dolžan okoli 4400 evrov. Naš dolg bi bil zagotovo manjši, če nas ne bi drago stala sanacija oziroma dokapitalizacija bank, za kar smo leta 2013 plačali kar tri milijarde in 633 milijonov evrov (dobrih deset odstotkov BDP), kar pomeni okoli 1800 evrov na vsakega državljana.
Banka dolga ne odpiše! In kako naj se Slovenke in Slovenci spopademo z našimi dolgovi, če ne moremo računati na nikogar, ki bi nam pomagal? Po podatkih Banke Slovenija so sicer slovenske banke leta 2013 odpisale za 573 milijonov evrov terjatev, v prvih sedmih mesecih pa 211 milijonov evrov, a banka odpiše dolg le, ko nimaš popolnoma nič in je zmožnost poplačila res nikakršna. To pomeni, da v lasti dejansko nimaš ne nepremičnine ne premičnin in da nimaš nobenih dohodkov. Pri tem tudi ni nobene možnosti manipulacij in izogibanja odplačila dolgov ali prepisovanja premoženja na koga drugega, saj – kot so povedali v NLB, »banka zoper nameravane neupravičene odpuste obveznosti aktivno vlaga ugovore in je pri tem uspešna«.
Tudi od NKBM smo izvedeli, da je možnost odpisa dolga skoraj nikakršna: »V Novi KBM se neporavnane terjatve odpišejo, šele ko službe, pristojne za upravljanje tveganih terjatev, opravijo vse ukrepe, potrebne za njihovo izterjavo, oziroma ko so izčrpane vse pravne in dejanske možnosti za poplačilo v skladu z zakoni in internimi predpisi Nove KBM. V letu 2014 sicer ugotavljamo povečanje števila osebnih stečajev, kar pripisujemo še naprej težki gospodarski situaciji in razmeram na trgu dela v Sloveniji.«
»Banka v nobenem primeru ne bo odpisala dolga, ta možnost preprosto ne obstaja,« nam je naše ugotovitve potrdila tudi Mateja Apohal, strokovna sodelavka iz odvetniške pisarne Zidar Klemenčič, ki sodeluje z ZPM Ljubljana Moste pri projektu Botrstvo in daje brezplačno pravno pomoč. »Z bankami se po navadi dogovorimo za odlog plačevanja ali za manjše obroke in daljšo dobo odplačevanja, in po mojih izkušnjah banke skoraj vedno prisluhnejo. Če niti odlog in zmanjšan obrok ne pomagata, pa tudi vedno najdemo neko rešitev, da se izognemo deložaciji in izvršbi!«
In to je torej vse, kar v naši državi ostane tistim, ki so prezadolženi. Le zakaj ponekod razmišljajo drugače? Resda za zdaj samo redki, a vse se nekje začne.
