Leta 2019 je prejel Ježkovo nagrado. »Marko Brecelj je sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo, saj je v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet in se v slovenski javnosti prikazoval v različnih personifikacijah. Skupni imenovalec teh je nemara performans oziroma performativno v širšem smislu,« so zapisali v utemeljitvi.
BULDOŽER
Marko je glasbeno pot začel kot violinist. Nato ga je širša publika spoznala kot kantavtorja in šansonjerja. Leta 1975 pa je skupaj z Borisom Beletom ustanovil danes kultno jugoslovansko rokersko skupino Buldožer, za katero Varja Močnik, režiserka dokumentarca Buldožer – Pljuni istini u oči, pravi, da je pretresla tako političen kot intelektualni prostor, hkrati pa zadela široke ljudske množice. Skupina je nekatere navdušila, druge šokirala, saj je bila nekaj novega, drugačnega, absurdnega. In prav njen vokalist Marko Brecelj je bil po mnenju Varje »tisti moment ekstremnosti pri vsej zadevi. Izjemno karizmatičen, izjemno zmešan in hkrati izjemno bister.«
DRUŽBENO ANGAŽIRAN
Po štirih letih je skupino zapustil in se vrnil h kantavtorstvu, ki ga odlikujeta ironija in kritika malomeščanske družbe. S svojo glasbo in performansi (znane so bili predvsem njegove »mehkoteroristične akcije«) je bil vedno družbeno angažiran. Poskusil je tudi z vstopom v politiko (bil je svetnik v mestnem svetu Kopra, večkrat je kandidiral za župana), bil je vodja Mladinskega, kulturnega, socialnega in multimedijskega centra v Kopru in stranke Akacija. Ustanovil je Društvo prijateljev zmernega napredka. »Našo generacijo je vzgajal duh spreminjanja. Vcepil nam je, da stvarnosti ne sprejmemo, ampak jo poskusimo spreminjati. Sedanja 'poustvarjalna ustvarjalnost' je drugačna. Ljudje so sprijaznjeni, zato se nagnejo k občudovanju lepih gora, k obžalovanju, rahlemu objokovanju socialne in zgodovinske nesreče,« je dejal pred časom. »Resno mislim, da nas pot, po kateri gremo, vodi v Nikamor. K dejavnostim pa me vodi upanje brez razloga. Otipljivih razlogov za upanje ne vidim. Mislim, da si dela utvare, kdor upa z razlogi,« največkrat opozarja na problem »demokratičnega despotovanja«.
Svoje misli in dogajanja že več kot desetletje zvesto beleži na spletni strani Dodogovor. Trenutno ni najboljšega zdravja; zaradi vode v telesu in koronarne bolezni je v bolnišnici. A nikakor ne miruje, čeprav je pred dnevi zapisal: »Slutim, da je ta pomlad moja zadnja.« Upamo, da se moti.
