Starci so predstava, ki se bolj kot odnosa do starosti loteva odnosa do življenja in tega, kako močna je lahko skupnost, če jo povezuje ustvarjanje.
Avtorska ekipa s Hano in Timom na čelu se je posvetila preslišani generaciji, ki je danes vse bolj odrinjena na rob. Več kot dve leti so spoznavali starostnike iz resničnega življenjskega okolja, prisluhnili so njihovim zgodbam in se sprehajali skozi široke arhive njihovih že skoraj pozabljenih spominov. »Vse je odvisno tudi od okolja. Na Japonskem so starejši cenjeni, ker so modri in bolj izkušeni, pri nas je mladost tista, ki je cenjena, in nihče noče biti star. Starejši ko si, bolj spadaš le še domov za gledanje skozi okno ali v dom upokojencev. Veljaš za sitnega, neprilagodljivega, nesposobnega ... Kot da je staranje bolezen, in ne radost. Malo je sistemskih možnosti, v okviru katerih bi se starejši lahko vključevali in bili tudi po upokojitvi lahko aktivni člani družbe. Predstava Starci je samo eden od rezultatov našega skupnega ustvarjanja. Pomemben rezultat je naša skupna pot, to, da smo uspeli ustvariti iz zelo različnih ljudi enotno skupnost, ki s pomočjo gledaliških načinov dela ustvarja vezi, ki povezujejo generacije.«
Zvezde predstave Starci so upokojenci Irena Butoln, Jožica Hribar, Majda Lekše, Stanka Škodič, Vanja Matijevec, Vesna Škreblin in Jože Drabik, ki bodo s svojimi zgodbami ljudi spravljali v smeh in solze.
MAGIČNA ŠTEVILKA SEDEM
Odziv na poziv k sodelovanju v projektu Starci je bil hiter in močan – v treh urah so imeli 10 prijavljenih. »Potem so šli skozi sita, saj so nekateri v nasprotju s stereotipom, da imajo stari ljudje preveč časa, ugotovili, da imajo polne urnike, in ostalo jih je sedem. Magična številka. Prav vsi so posebni, so kot pokrajine življenjskih obdobij, življenja. Nihče od njih ni profesionalni igralec, so pa profesionalci življenja,« sta povedala ustvarjalca, ki sta več kot zadovoljna s svojimi starimi »igralci«. »Veliko stvari so se morali naučiti, predvsem pa so trenirali potrpežljivost do samega sebe in drugih. V šali so rekli, da morava novinarjem ob priložnosti povedati, da morajo zaradi naju hoditi po vseh štirih in to pri 79 letih! (smeh) Z veliko veselja in truda so veščine ekspresno hitro osvojili in to tako dobro, kot jih marsikdo mlajši ne bi. To je živ dokaz, da so volja, želja in pripravljenost pogon, motor človeka. In da imamo skrivnosti, ki ostanejo skrivnosti, dokler gledalci ne sedejo med občinstvo, ki se ob gledanju predstave tako smeji kot tudi joka.«
V predstavi Starci akterji delijo spomine, izkušnje, strahove, jezo … »To ljudje na splošno premalokrat izrazijo, saj nimajo veliko priložnosti, jih je sram, jih skrbi, da bi bili nezaželeni …«
ZA VSAKOGAR NEKAJ
Ekipa Starcev je med seboj zelo različna, izhajajo iz različnih okolij in imeli so zelo različne poklice, življenjske poti. »Majda je bila stevardesa, veliko je letela, Vanja alpinist, ki je prehodil najvišje vrhove in preplezal ledene stene, Stanka čevljarka, skromna in srčna, Jožica novinarka, Irena je velika podpornica kulture in vidi več kulturnih dogodkov kot marsikdo, zaveda se, da je kultura povezovalna in vključujoča …« sta dejala režiserja, za katera je bil največji izziv vzpostaviti vzdušje, v katerem si lahko iskreno zaupajo, se spoštujejo ne glede na vrednote ali stališča ter se počutijo varne znotraj skupine in navzven do občinstva. »Z njimi sva večinoma delala, kot bi s profesionalnimi igralci, vendar pa smo se vsi skupaj trudili, da so prizori postavljeni tako, da so lahko starci čim bolj takšni, kot so, iskreni, avtentični, resnični, čim bolj spontani.«
