Toda če lonca, ki ga lahko imenujemo tudi dolgoletne obljube državnikov o večji finančni pomoči slovenskim filmarjem, ne bodo zamenjali, bo počil.
In sopihajoči vlak slovenske filmske ustvarjalnosti, na katerem vztrajajo, čeprav glasno sopejo, naši filmski ustvarjalci ne glede na voljo, vztrajnost in veliko željo – ustvarjati! –, bo ustavil.
Potem bosta pa jok in stok, kajne? In kriv bo nekdo drug. Lepo se je sončiti v uspehih, ki jih slovenski filmarji žanjejo na filmskih festivalih po svetu – ko je treba pa kaj storiti, nastane blokada. A nekje bo treba najti »dinamit« za njeno odstranitev in upamo, da ga bodo.
21. FSF
Če je bil lanski festival v znamenju 20. obletnice, je letošnji Festival slovenskega filma v Portorožu v znamenju (ironično) širitve: filmske projekcije si bodo gledalci ogledali v razstavišču Monfort, 10 izbranih dokumentarcev pa bo na ogled v ljubljanskem Kinu Komuna. V tekmovalnem programu sodeluje 52 filmov in boj bo hud – a sladek: dobri filmi pač tekmujejo z dobrimi filmi.
TUGO, MAMA, HČI, SOLZE
Prvi vrhunec festivala je bila podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo, dobil jo je režiser znamenitih mladinskih filmov Poletje v školjki 1, 2 … Tugo Štiglic. Torej filmov, ki so zaznamovali mladost generacije '80. Po kratkem filmu Versopolis režiserja Jana Cvitkovića se je začel tekmovalni del. Film Ne bom več luzerka režiserke Urše Menart je presenetil. Prijetno. Nič čudnega, da ji nasmeh ves večer ni izginil z obraza. Presenečena, verjetno najbolj nad svojim odzivom, je bila Mojca Menart, režiserkina mama. Po predstavitvi ekipe in aplavzu, ki je sledil, so se ji ulile solze. A to so bile – upravičene – solze ponosa, sreče. In med solzami in smehom sta se Urša in Mojca ljubeče objeli.
