Izognil se bom nogometu, kajti o njem je bilo povedano te dni vse in še več. Navdušenje je doseglo vrelišče, Pahor je opucal žogobrcem kopačke, gospod Turk je družno z njimi skakal v Mariboru, da bi dokazal svoje slovenstvo, predsednik največje opozicijske stranke pa ni rekel ne bev ne mev. Pripomnil ni niti tega, da bo zmaga naših fantov bržkone zaprla pipe za ruski plin, za kar bo SDS vložil zoper Keka interpelacijo. Zmaga slovenske nogometne reprezentance je bila kakopak plod rdeče zarote.

Preživeli pa smo tudi številna martinovanja. Čaščenja boga vina, ki je sicer velikokrat krivo za solze. Toda samo takrat, kadar ga ne uživamo kulturno. Trije kozarci rujnega dnevno bojda podaljšajo v povprečju življenje za pet let. Nekulturno nalivanje pa ga skrajša za dvajset in več. Toda: kako piti kulturno v deželi, v kateri postane fant pravi moški šele, ko ga druščina pijanega odnese iz kleti? Kako ostati kulturni pivec v deželi, v kateri je kozarec vina v roki tako vsakdanji, kot je vzhajanje in zahajanje sonca? Odgovor je kratek: težko. Zelo težko, kajti kdor ne pije alkoholnih pijač, je v očeh velike večine Kranjcev, milo rečeno, čuden. Neprimeren za vsako, še tako pogrebno razpoloženo družbo. In lepo vas prosim: kdo pa ima koristi od kulturnega pitja? Vinogradniki in gostinci gotovo ne. Še do pred kratkim smo poslušali zgodbe o koristnosti enega kozarca pri kosilu. Enologi in drugi vinski strokovnjaki so dvignili količino na tri kozarce. Morda tudi zato, ker je vina po  kleteh več kot dovolj in bolje je, da ga popijemo, kot da ga pred novo trgatvijo zlijemo v kanalizacijo. Saj nismo kmetje, ki razlivajo mleko po njivah in travnikih, da bi dokazali, kako so nezadovoljni  z odkupnimi cenami.

Na denarnice pa že trka Miklavž. Priplazil se bo v spalnice in obdaroval otroke. Pa verjetno ne vseh, kajti veliko slovenskih družin živi na pragu preživetja. Nekaj celo pod njim. V te domove ga ne bo. Starši se bodo pač morali znajti in svojim otrokom povedati, zakaj jih dobri mož ni obiskal. Najpreprostejši izgovor bi bil, da ga ni bilo zato, ker niso bili pridni. To otroci še nekako razumejo, teže bi jim bilo dopovedati, da jih dobri mož ni obiskal zato, ker so revni. Če je kdo dober, ne ločuje ljudi po premoženjskem stanju. Še več: če je kdo dober, in sveti Miklavž to je, da revnemu več kot bogatemu, ki že itak ima vsega preveč. Toda pravljice so eno, življenje pa povsem nekaj drugega.