Bil je prvi šolski dan. Prvič sem stopala mimo divjih kostanjev in kradoma zrla v številna okna. To so bili seveda občutki, ki sem jih skrbno hranila zase. Na zunaj sem bila videti "cool", kot se je za moja leta spodobilo. Nekdo me je vprašal, če imam uro. Nisem je imela. Ure nikoli nisem marala. So mi bile pa všeč. Neskladje? Tudi to se je spodobilo za tista leta. Dišalo je po jeseni, moja tanka jakna pa po oguljenih sedežih šolskega avtobusa (pa še po nečem, saj so takrat šoferji še kadili... in pika).

Vrnimo se k uri. Skratka - nisem je imela, sem pa tako spoznala mojo prijateljico. Smešno. Tako smo se včasih spoznavali s fanti. A midve tako ali tako nikoli nisva bili povsem resni in obenem preveč resni. Neskladje? Se spodobi. Ne samo v tistih letih, ampak tudi danes.

Bila je jezikava kot le kaj. Še danes je, če jo prime. Odgovarjala je tudi profesorju za nekakšno tehnično usmeritev, ki je bil zato do nje sila neprijazen. Njeni tehnični načrti tako niso naleteli na razumevanje in lepe ocene. V odličnosti tehnične pisave pa sva bili obe v samem vrhu kracopisnih nesmislov. Moja prednost je bila v tem, da mi je načrt vijaka narisal fant. Ona se je trudila sama. Končali pa sva približno enako.

Z njo je bilo naporno iti v kino, ker se je smejala ob najbolj nemogočih trenutkih. Spraševala me je kemijo, ker je bila veliko bolj pridna in vestna učenka kot jaz. Svetovala mi je tudi v ljubezenskih zadevah, me prvič naličila in zvlekla v disko. Družila naju je tudi velika strast do pisanja. Čeprav sva bili slogovno različni in v očeh mnogih tekmici. V šoli sicer nisva tičali skupaj, ker bi verjetno pregoreli. Morda je bil vmes tudi element preračunljivost. Ni pomembno.

Jutranji kavi sva dali epske razsežnosti. Takrat s smetano. Ona pa še obvezno cigareto.

Poslovili sva se od srednješolskih klopi in z vlakom in pogosto ob taroku potovali v Ljubljano. Nobena od naju ravno ni cvetela od sreče, ko sva zapustili Krško in se ob mrakobnih nedeljskih popoldnevih s težkimi torbami vkrcavali v zadimljene vagone "gomulke". Ne vem, zakaj nisva stanovali skupaj. Tako je pač naneslo. Ali pa morda prav zaradi tega. Skuhala mi je svoje znamenite špagete in z žlico sem lahko jedla arašidovo maslo. Šele zdaj vem, da je bila takrat precej bolj žalostna kot jaz. Ne zaradi arašidovega masla ampak zaradi vsega drugega.

Verjetno ni naključje, da sva začeli najino poklicno pot v isti službi, čeprav bi se ob tem vendarle tudi jaz malce pohvalila, saj sem bila delovno precej bolj aktivna kot ona. To moram napisati že zato, da v kolumni uravnotežim najini pojavi, saj razumete...  Poklicna deformacija.

Še najina življenjska sopotnika sta iz iste študentske sobe, v kateri so bile "rolete" pogosto spuščene do poldneva.

Najina zgodba ni končana in v njenih fragmentih se bo marsikdo našel. S svojo zgodbo. To je prijateljstvo, ki se je začelo z uro, potem pa je dimenzija časa v njem izginila. Ker je tam zame in jaz zanjo, si zasluži te vrstice in še milijon drugih, ki jih pišem v svoje misli. Ker je moj neločljivi del.