Arhiv NTRC

Kdor želi pripraviti tradicionalno Martinovo pojedino, ne bo zgrešil, če bo postregel raco, mlince in rdeče zelje. Ljubitelji dobre hrane, ki imajo dovolj prostora in časa za pripravo večhodnega obroka, naj domišljiji pustijo prosto pot, svetuje Nejc Kunst. »Narava je polna plodov, zato za namigi le pobrskajte po spletu in pogumno zagrizite v delo. Predvsem pa na martinovo uživajte v dobri družbi.«

Za bolj posebno doživetje predlaga pripravo paštete iz gosjih jeter na ajdovem kruhu. Za glavno jed svetuje račje prsi z omako modre frankinje in jesenski štrukelj. Za sladico pa bučno pito iz krhkega testa z vaniljevo kremo ter s cimetom ali kostanjevo rezino. »K prazničnemu pridihu zagotovo prispeva, če pri kuhanju sodeluje vsa družina in če se vam pri tem ne mudi. Doma se lahko morda lotite tudi izdelave domačih mlincev, ki za ta praznik ne smejo manjkati.« Glede vinske spremljave sogovornik v hudomušni maniri pravi, naj ljudje pijejo modro in naj si ob martinovem privoščijo modro frankinjo.

Nekoliko drugačno otroštvo

Otroštvo Nejca in njegove sestre Tjaše je bilo prežeto z gostinstvom, saj sta oba po šoli najprej zavila v domačo Gostilno Šempeter, ki je bila v neposredni bližini cerkve, zdravstvenega doma, zadružne trgovine in bistriškega kulturnega doma. Nekaj časa je imela nad prostori gostilne prostore še občinska uprava. »Zaradi vsega naštetega je pisana druščina vrata naše gostilne prestopila že dopoldne. Spominjam se, kako so še pred desetletjem moški igrali karte za ›prvo mizo‹, ob kavi spili nekaj kratkega ali kar ›špricer‹ za dobro jutro. Zvečer je bila gostilna polna vaščanov. Še traktor je včasih brnel pred vhodnimi vrati in čakal na voznika. Veliko je bilo smeha, pred točilnim pultom je bila množica gostov.«

»Kdo bo delal, če ne domači?«

Z gostinstvom sta se že leta 1966 sicer začela ukvarjati Nejčeva stara mama Tončka, ki je bdela nad delom v kuhinji, in stari oče Feliks, ki je točil pijačo. Kasneje sta se jima pridružila Nejčeva starša. Oče Srečo je delal v strežbi, pri tem mu je ob svoji redni službi pomagala žena Breda, ki je skrbela še za administracijo. Širila sta ekipo zaposlenih in skrbela tudi za to, da sta tudi njuna otroka nabrala čim več izkušenj. Tjaša je večino časa delala v strežbi, Nejc se je nekaj časa kalil v kuhinji, sodeloval je pri pripravi keteringov.

»Starša sta nama med vsemi vrednotami privzgajala predvsem poštenje in odnos do dela. Oče je velikokrat rekel ›kdaj bomo delali, če ne zdaj, ko je delo‹ ali ›kdo bo pa delal, če ne domači‹,« pravi Nejc. Spominja se, da je oče cene določal tako, da ne bi bile predrage za goste. Ko je družina vodila gostilno v Bistrici ob Sotli, je imela pred očmi vedno tudi skrb za domačine. Če je na primer prišlo do potrebe po sedmini, je odprla gostilno, čeprav je morda takrat načrtovala prost dan.

Foto: arhiv družine Kunst

Preberite več v Novem tedniku