Članice društva podeželskih žena Tavžentroža so predstavile kruh in druge krušne izdelke. Z dobro obloženimi mizami in hlebci iz različnih žit so dokazale, kakšne mojstrice so.
Poleg kruha so bili razstavljeni tudi drugi krušni izdelki.
Kruh pomeni srečo in blaginjo, pomanjkanje pa bedo in revščino, je bilo slišati na društveni razstavi kruha in drugih krušnih izdelkov, ki so jo v sodelovanju s Kmetijsko-gozdarskim zavodom Novo mesto pripravile članice Društva podeželskih žena Tavžentroža.
Štefka Gliha je ena od prejemnic zlatega priznanja.
Če so se v minulih letih opogumile le nekatere in svoje izdelke prinesle na ocenjevanje, je bila letošnja razstava znova polna in bogata. V ocenjevanje so dobile 51 izdelkov, sedem jih je prejelo bronasto, 21 srebrno, 23 pa zlato priznanje. Namen razstave je ohranjati dediščino naših babic in znanje prenašati na mlajše rodove, je dejala predsednica društva NadaZorec in dodala: »Naš cilj je, da se mladi učijo od nas. Kruh je danes namreč premalo cenjen.« Strokovna komisija je pri ocenjevanju upoštevala več kriterijev, med drugim zunanji videz, vonj skorje, okus sredice, elastičnost in še marsikaj. »Pohvalno je, da je bila večina izdelkov pečenih na tradicionalen način, in sicer v krušni peči. Na splošno jih je bila večina primernih oblik, lepo zapečenih in okusnih,« je povedala članica strokovne komisije Cvetka Lavrič, ki opaža, da se je v primerjavi s prejšnjimi leti kakovost izdelkov povečala.
Med številnimi, ki so prejele zlato priznanje, je bila tudi ŠtefkaGliha. Na ocenjevanje je prinesla dva hlebca, enega prazničnega, drugi pa je bil narejen iz pirine moke. »Kruh pečem že od malih nog. Nekega posebnega recepta ni, mora pa biti narejen z ljubeznijo,« poudarja. Po njenih izkušnjah sveže pečeni kruh vase hitro potegne vonj iz okolice, zato ga vedno pokrije s čistim prtom, ki je bil opran brez praška ali mehčalca. Razstave se je udeležil tudi direktor novomeškega kmetijsko-gozdarskega zavoda Jože Simončič, ki je poudaril, da tovrstne razstave naši potrošniški družbi pokažejo, kako se do kruha sploh pride. »Današnji povprečen potrošnik misli, da je kruh s police. V resnici pa je potrebna dolga pot. Hrana ni samoumevna, je dobrina, in zato je treba ceniti tistega, ki jo prideluje,« je dejal.
Dolenjski list
