© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Demenca, moja učiteljica


lokalno
Bojana Medle Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
13. 10. 2018, 15.40
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

_demenca__0_.jpg
_demenca__1_.jpg
_demenca__3_.jpg

Ob svetovnem dnevu boja proti Alzheimerjevi bolezni nas je v sklopu ZDRAVstvenega KOTička obiskala Ana Cajnko, ki sodi med najbolj izkušene poznavalce psihosocialnih potreb ljudi z demenco. Je tudi avtorica knjige Demenca, moja učiteljica, ki je bila razprodana v enem mesecu, pred nami pa je že druga, dopolnjena izdaja. Gre za iskreno izpoved avtorice po 20-letnih izkušnjah, ki preraste v uporabno pomoč ljudem z demenco, njihovim svojcem in vsem, ki želijo izboljšati razmere na tem področju. Je tudi predsednica društva RESje, katerega člani so večinoma svojci in prostovoljci, ki s svojimi izkušnjami in znanjem skušajo pomagati osebam z demenco in njihovim svojcem ter se hkrati zavzemajo za njihove pravice.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Gre za bolezen tisočerih obrazov, njena najpogostejša oblika pa je Alzheimerjeva bolezen. Vsake štiri sekunde se na svetu pojavi nov bolnik z demenco, kar jasno govori o tem, da gre za bolezen, ki je drastično v porastu. Ne vpliva pa le na vsakodnevno življenje bolnikov, ampak tudi na njihove svojce. S stališča medicine se uvršča med neozdravljive bolezni, jo je pa ob zgodnjem prepoznavanju in ustrezno terapijo mogoče začasno ustaviti oz. upočasniti. Zato ne odlašajmo z obiskom zdravnika, če opažamo simptome demence. In kaj lahko storimo sami, da odložimo čas za nastanek demence? Poskrbimo za svoje fizično in duševno zdravje, živimo kar se da aktivno, odpravimo primanjkljaje, ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju in se vsak dan naučimo kaj novega. Ob nastopu demence pa je zagotovo najpomembneje, da jo sprejmemo, takšno kot je, in se naučimo živeti z njo, kar seveda velja tudi za svojce. Najbolj namreč pomagamo ravno s pravilnim ravnanjem z osebo, ki ima demenco, saj je zmotno prepričanje, da oboleli ne čutijo. Iz omenjenega razloga je izrednega pomena, da se naučimo pravilnega ravnanja in ne skušamo doseči stanja pred boleznijo, saj to ni mogoče.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.