arhiv DL

##IMAGE-4047327##

Pradavni časi, divjina, tavajoči slepi otroci, onemogli starci, prepuščeni divjim zverem na milost in nemilost, po nalogu plemenskih poglavarjev. Nobenega usmiljenja, ko so matere morale svoje slepe otroke prepustiti tako žalostni usodi. Krutost, ki ji ni para, boste rekli, vendar jih je težko življenje v to prisiljevalo. Vsak dan je bila borba za preživetje in ker taki ne bi kot odrasli ničesar prispevali pri lovu, pač pa bili samo breme in ena lačna usta več, je po njihovem primitivnem mišljenju bilo to čisto normalno.

Z leti se je tudi ta družba pričela spreminjati, pojavila se je skrb za nemočne, ki jim je celotna skupnost zagotavljala tisto malo za preživetje, niso pa imeli nobenih pravic.

Minevala so stoletja in že smo v srednjem veku, ki ga zaznamuje za tiste čase najhujša bolezen – gobavost. Vse gobavce so nagnali stran od zdravih ljudi na izolirana območja, niso bili več ljudje, temveč spake in nosilci zla. Po tem zgledu so pričeli izločevati iz družbe tudi slepe ljudi. Zapirali so jih v posebne institucije, jih uniformirali in pod vojaško komando na omejenem prostoru vzgajali, saj so jih smatrali za zaostale, verjeli so, da s svojo invalidnostjo plačujejo za težke grehe, bodisi svoje ali pa grehe prednikov. Postali so brezpravni, bolj lačni kot siti.

Sčasoma so se slepi začeli boriti za svoje pravice, pomagali so si s palicami, ki so jim bile za podaljšek roke in kot nekakšna antena za prepoznavo ovir – vzpetin, ograj ... Prvotno so beračili, potem pa so pričeli resno študirati in izšlo je veliko glasbenikov, pisateljev in pesnikov. V 19. stol. je Francoz Louis Braille izumil pisavo slepih, tudi sam je bil namreč slep. To je slepim veliko pripomoglo, da so se lahko izobraževali in kot taki se počasi začeli vključevati v družbo, seveda odvisno od trenutnega položaja države, v kateri so živeli.

Tudi palice so postajale vedno bolj moderne in prilagojene slepim. Po prvi sv. vojni je britanski fotograf James Biggs, ki je v prometni nesreči oslepel, leta 1921 izumil palice, pobarvane v belo barvo, saj je smatral, da jih kot črne v prometu težko vidijo oziroma sploh ne. Tako je bela palica postala prepoznavni znak slepih – njihov simbol, kar je bilo zelo dobro, po drugi strani pa je te ljudi označila za posebneže, ki lahko premagujejo vse ovire. Začeli so jih idealizirati, jim pomagati na svoj način, kar slepi niso želeli, saj so bili s tem razvrednoteni.

Bele palice so postajajo vse bolj posodobljene, danes imajo že satelitsko navigacijo, povezane so z računalniki, mobilno telefonijo. Seveda vsak si je ne more privoščiti zaradi visoke cene.

Slepota je najhujša vrsta invalidnosti in kot taka upravičena tudi do določenih ugodnosti. Toda ne pozabimo, vsak slepi mora sprejeti tudi del svoje odgovornosti, ima možnost študija in tudi zaposlitve, druženja z ostalo populacijo, čeprav bi država na tem področju morala storiti še mnogo več. Primanjkuje pešpoti za slepe, bolj bi morala vzpodbujati k športu in prilagoditi več prostora temu namenu. Premalo je tudi osveščanja ljudi, kako ravnati s slepim človekom, kakšno vrsto pomoči jim nuditi, da jih ne bi pri tem razčlovečili in jih potisnili spet nazaj v preteklost. O tem je nujno poučiti tudi otroke v šolah, da se bodo znali primerno obnašati z njimi.

Čeprav je oktober rožnati, kar je v redu, ne pozabimo tudi na slepe. Vsak drugi četrtek v oktobru - letos je bil to 13. oktober - praznujemo Svetovni dan vida, 15. oktober pa je Mednarodna zveza slepih proglasila za praznik.

»JAZ SEM SLEP. TISTI, KI SE S TEM OBREMENJUJEJO, PA SO SLEPCI.« Lep citat.