Arhiv NTRC

Razrednik mu je po končani pedagoški gimnaziji podaril zdravniški roman Dnevnik žene v belem. Zdelo se mu je namreč, da bi njegov dijak lahko bil primeren za zdravnika. Podobno je Francu Božičku, ko je šele začel guliti šolske klopi, napovedal njegov stari oče in to predvsem zato, ker je imel njegov vnuk grdo pisavo. »Najbrž je v tem stereotipu nekaj resnice, a imam tudi kolege zdravnike, ki zelo lepo pišejo,« se nasmeji sogovornik.

Enoletni obvezni staž je opravljal v bolnišnici in zdravstvenem domu v Brežicah. Najprej ga je, zahvaljujoč izjemnim mentorjem, navduševalo področje ginekologije. Na koncu je prevladala odločitev za družinsko medicino. »Čutil sem se dolžnega, da ostanem v domačem kraju, saj sem v zadnjih letih študija prejemal štipendijo zdravstvenega doma. Takšno odločitev sem sprejel tudi zato, ker sem bil edinec. Če bi odšel drugam, bi vedno čutil obveznost do kraja in do svojih staršev.«

Poudaril je, da se je v družinski medicini zares našel. A biti zdravnik v okolju, kjer vsi poznajo drug drugega, ni najbolj preprosto. »Nekateri te sprejmejo, drugi pod kakšno pretvezo bežijo stran.«

"Marsikdo meni, da ve več kot zdravnik"

Pred več kot štiridesetimi leti je bilo njegovo delo manj zahtevno in lepše kot danes. Podeželski ljudje, ki so bili večinoma trdnega zdravja, niso bili zahtevni. Čeprav je bilo na voljo manj preiskav, zaradi tega življenja domačinov niso bila nič bolj ogrožena, zdravnik je lahko svoje delo opravljal v miru. Danes hočejo bolniki vse in to takoj, je pojasnil. Zaradi možnosti uporabe svetovnega spleta marsikdo meni, da ve več kot zdravnik. Sogovornik je kritičen tudi do vedno večjih administrativnih zahtev, ki mu kradejo čas.

Podeželje mu je dalo možnost, da je kot zdravnik razvil izjemno širino in se naučil delati vse. Svoje znanje je še posebej okrepil na področju urgence in nujnih stanj. Če kdaj ni bilo medicinske sestre, je sam opravil njeno delo. Danes v svoji ambulanti ne počne več marsičesa, kar bi sicer lahko. Ljudje namreč za številne preglede želijo napotitev v brežiško ali celjsko bolnišnico. »V tem se je filozofija podeželja zagotovo spremenila. Včasih zdravniki pišemo preveč napotnic. Zdi se mi, da z leti vedno bolj delamo tudi pod bremenom tega, da smo odškodninsko odgovorni.«

Navdušen nad akupunkturo

V Sloveniji, na Hrvaškem in Kitajskem se je izobraževal o tradicionalni kitajski medicini, in sicer s poudarkom na akupunkturi. Spoznaval jo je v obdobju, ko na naših tleh še ni bila množično uveljavljena. Dojema jo kot eno od področij uradne medicine in ne kot alternativno medicino. Še posebej uporabna se mu zdi kot protibolečinska terapija v primeru glavobolov, migren in nekaterih drugih tegob.

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Pri delu opaža, da ljudje za svoje težave velikokrat hočejo hitre rešitve, na primer injekcije. Teh ne predpisuje rad, razen v nekaterih nujnih primerih. Bolnikom raje svetuje, kako naj skušajo bolečine odpraviti drugače. »Zdravnik je zdravilo, a pomembno je, kako se predpisuje,« pravi in opozarja, da lahko vsaka ampula povzroči preobčutljivost telesa za vbrizgane snovi. Takšen zaplet je doživel kot mlad zdravnik. Ko so ga poklicali na teren, je bil v pripravljenosti. S seboj je vzel nekajletno hčer, ki jo je pazil, medtem ko je bila njegova žena v službi. »Bolnica je imela bolečine, njen mož je zahteval, naj ji dan nekaj, da bi ji bilo hitro bolje. Takrat je padla v šok. Medtem ko je mož kričal name, me je hčerkica vlekla za hlačnico in mi prigovarjala, da bi rada šla domov. Na srečo sem bolnici uspešno vbrizgal adrenalin in jo rešil.«

Foto: Osebni arhiv

»Sodelujem s katedro za družinsko medicino, obiskujem izobraževanja, potujem. Tisti, ki morajo kdaj počakati, da se vrnem, so verjetno nezadovoljni. A vsega se ne da. Lahko imajo razgledanega zdravnika ali nekoga, ki je ves čas v ambulanti.«

Preberite več v Novem tedniku