Arhiv NTRC

V času epidemije se je zdelo, da smo se bolj kot prej začeli zavedati pomena samooskrbe, a zdaj so se mnogi spet vrnili na stare tirnice v prepričanju, da je vse na voljo v trgovinah. »Nekateri res, nekateri pa so iz vsega, kar se nam je dogajalo in se bo verjetno v prihodnje še bolj pogosto, potegnili nauk in marsikaj spremenili v svojem življenju ter iz dneva v dan zmanjšujejo svojo odvisnost od sistema.«

Bodo sedanja kriza in visoke cene vseh dobrin tudi spodbudili samooskrbo?

Vsak, ki si je shranil kakšen lanski račun iz trgovine, lahko vidi, da je inflacija na področju zdrave hrane precej nad 20 odstotki. Pri nakupu ekoloških živil je naša inflacija presegla 30 odstotkov, pri nekaterih izdelkih je celo 50-odstotna. Zato ne slišim več komentarjev, da se domača pridelava ne splača. Ko vidimo, kako v nekaterih državah že omejujejo nakup zelenjave, ker je zaradi visokih cen energentov v rastlinjakih niso mogli pridelati, je motivacija še večja.

V Sloveniji ima ogromno ljudi svoje hiše in ob njih vrtove, kjer pridelujejo različno zelenjavo in sadje. A verjetno so tudi tu še rezerve.

Zagotovo, na vsakem domačem vrtu lahko pridelamo še veliko več, kot smo doslej. Ravno s tem se ukvarjamo v društvu Samooskrbni.net. Če obvladamo pripravo lastnih sadik, bomo lahko svojo pridelovalno sezono na vrtu razširili na vsaj 10 mesecev v letu. Ob tem bomo zelo zmanjšali tudi stroške. Februarja in marca smo imeli v različnih krajih enajst hitrih tečajev domače vzgoje sadik, ki se jih je udeležilo več kot dvesto ljudi.

Kaj pa tisti v blokih? Bi lahko bolj spodbujali skupnostne vrtove?

Zemlje je še vedno dovolj, le tistih, ki bi bili zares pripravljeni zavihati rokave, ni tako veliko. Ljudje še vedno mislijo, da morajo vse sami, in potem se seveda pokaže, da je samooskrba drag »šport«. Če pa se štiri prijateljice iz bloka odločijo, da bodo obdelovale njivo, čeprav je oddaljena deset kilometrov, jo bodo dobile v najem skoraj zastonj, vozile se bodo skupaj in si pri delu pomagale. Če je katera odsotna, se lahko nadomeščajo, skupaj oskrbujejo tudi perutnino in je na koncu dobro za vse.

Imamo tudi veliko starejših ljudi, ki preprosto več ne zmorejo obdelati svojega vrta in sadovnjaka. Imajo znanje, orodja, vodo, ograje, drevesa v polni rodnosti … Le fizične moči jim pojenjajo. Zakaj se ne bi tako medgeneracijsko združevali, namesto da vsak išče svojih 50 kvadratnih metrov vrtička, ki bi ga vzel v najem? Zakaj ne bi starejša gospa, ki se težko giblje, pridelala sadik, za katere res lahko skrbi takrat, ko potrebujejo intenzivno nego, potem bi jih mladi posadili in oskrbovali ter gospe odstopili delež pridelka?

Kaj pri ljudeh običajno spodbudi željo po pridelavi lastne hrane?

Dokler imamo vse, smo slabo spodbujeni za sodelovanje. Ko začne zmanjkovati denarja, zdravja ali fizične moči, se počasi spametujemo in dojamemo, da je v sodelovanju moč. Večina ljudi se odloči za pridelavo lastne hrane predvsem zato, ker začutijo, v kolikšni meri delo na vrtu prispeva k njihovem dobrem počutju, tako fizičnemu kot tudi psihičnemu. Za nameček takšna dejavnost prinaša tudi vedno več prihrankov v domači proračun.

Kako naj se ljudje tega lotijo, da bodo uspešni? Na spletu je ogromno informacij, med katerimi se lahko začetnik hitro izgubi. Kaj svetujete?

Na spletu je ogromno zavajanja in predstavljanja »rešitev«, ki v praksi ne delujejo. Ko smo pripravljali knjigo Samooskrba v praksi, smo marsikaj od tega testirali in preverjali, kako se obnese na različnih koncih Slovenije. Večina tega, kar vidimo na lepih posnetkih, je zavajanje. Škoda je izgubiti leto ali dve in potem ugotavljati, da nekaj ne deluje. Za vsakega, ki šele začenja, je najlažje, če mu ob strani stoji nekdo, ki je izkušen in ga sproti usmerja. Tako se učimo na najmanj boleč način in pridelamo največ. Zato smo v društvu ustanovili več kot 40 lokalnih skupin, kjer se člani dobivajo, si pomagajo in izmenjujejo izkušnje.

Preberite še ...

Zanimivosti

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Znanje je zagotovo nujno, a vedno niti to ni zagotovilo, da bo kaj zraslo, zlasti ob vedno bolj negotovih vremenskih pogojih.

Vreme postaja vedno večja loterija, zato moramo spremeniti tudi svoj način dela. Na eni gredi že imam posajene sadike solate, med katerimi tretjina odlično prenaša sušo, tretjina zmrzal in tretjina vročino. Ene bodo zagotovo uspele. Tudi pri drugih vrstah rastlin je dobro, da sadimo različne sorte na različna mesta in v različnem času. Tako imamo največ možnosti za uspeh pri loteriji z vremenom. In ravno to je prednost vrtičkarja pred profesionalnim pridelovalcem, ki vedno hrani »vsa jajca v eni košari«, ker mora velike površine zasaditi v nekem času in praviloma le z eno kulturo.

Pred časom ste se preselili v naše kraje. Kaj je botrovalo tej odločitvi, morda boljši pogoji za samooskrbo?

Trenutno tudi iz raziskovalnih razlogov obdelujemo štiri vrtove na štirih različnih zemljiščih in ugotovili smo, da so tla na tej strani Trojan veliko bolj prijazna za rast številnih rastlin, kot je to na Gorenjskem ali na Krasu, zato je tudi samooskrba lažja. Povsem enake sadike na našem učnem vrtu v Škofji Loki in v Šmartnem v Rožni dolini drugače obrodijo. Tu so gomoljna zelena, rdeča pesa, repa ali pastinak na koncu vsaj dvakrat večji kot na Gorenjskem. Če opazujemo, lahko seveda marsikaj tudi izboljšamo, spremenimo ali preprosto damo prednost tistemu, kar v nekem okolju bolje raste. Če smo povezani, lahko imamo v okviru svoje mreže prijateljev vse in lahko izmenjamo presežke. Na Gorenjskem na primer brez težav pridelamo veliko borovnic in jagodičja, ki zahtevata bolj kisla tla, prijatelji na Obali imajo vedno presežek fig, Štajerci pa dovolj grozdja in jabolk. Skupaj lahko imamo vse.

Foto: osebni arhiv

»Če se štiri prijateljice iz bloka odločijo, da bodo obdelovale njivo, čeprav je oddaljena deset kilometrov, jo bodo dobile v najem skoraj zastonj, vozile se bodo skupaj in si pri delu pomagale.«

Preberite več v Novem tedniku