Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Živali, domače in prostoživeče, so bitja, ki z vsem svojim zemeljskim obstojem hrepenijo po življenju. Kot zemeljska bitja imajo svoja čutila, se hranijo in premikajo, skrbijo za razplod in se umeščajo v prostor, s čimer bogatijo biološko pestrost našega planeta. Pred sprejetjem novele Stvarnopravnega zakonika je v našem pravnem redu veljalo, da so živali stvari (latinsko »res«), ker niso bile priznane kot »čuteča živa bitja«. Marca 2020 pa je Državni zbor potrdil dopolnjeni predlog novele Stvarnopravnega zakonika, ki je uzakonil, da so živali »čuteča živa bitja«. Poslanci so junija 2020 živali, sicer z zamudo, ker se je rok za implementacijo evropske direktive iztekel aprila 2018, tudi v Zakonu o zaščiti živali opredelili kot čuteča živa bitja.

Svetovni dan boja proti mučenju živali

Svetovni ekologi so leta 1931 na svojem shodu v Firencah, z namenom, da bi opozorili na zaskrbljujoč položaj ogroženih živalskih vrst, 4. oktober razglasili za svetovni dan boja proti mučenju živali. Človekova zavest veleva, da se svetovnemu prazniku pridružimo vsi ljudje, ki smo se zaradi našega spoštljivega odnosa do vseh prostoživečih živali zavezani ravnati spoštljivo, dostojanstveno in moralno etično.

Arhiv Lokalno.si

Svetovni praznik vsako leto poteka pod okriljem Svetovnega združenja za zaščito živali (World Society for the Protection of Animals – WSPA). Datum 4. oktober je bil izbran kot svetovni dan, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, zaščitnik živali, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali.

Živalim ne smemo povzročati trpljenja

V preteklosti naš pravni red, ki je po načelih rimskega prava opredeljeval živali kot stvari, ni sledil naprednemu nemškemu, avstrijskemu ali francoskemu zakoniku, ki so urejali poseben položaj za pravno zaščito živali. Na podlagi določil Pogodbe o delovanju Evropske unije je napočil čas, da živali niso le stvari, temveč čuteča živa bitja, ki morajo biti deležna pravne zaščite.

Na živali ne smemo gledati zgolj kot na predmete, ki jih človek obvladuje, izkorišča in jih trži, ker njihova funkcija ni zgolj v predmetih njihove rabe. Čuteča bitja imajo svoje pravice do lastnega dostojanstva, ki jih varuje, da bi bile lahko predmet izkoriščanja ali trpinčenja.

Arhiv Lokalno.si

Nobena žival kot čuteče živo bitje ne sme biti izpostavljena nepotrebnemu trpljenju. Kazni za prekrške in kazniva dejanja, povezana z mučenjem živali, so pri nas – v primerjavi s tujino – blage. Bolj odločna sta civilna družba in kritična javnost, ki se zavzemata za ničelno toleranco in svari zaradi nesprejemljivega mučenja živali.

Pravni okviri prizadevanj za zmanjšanje mučenja živali

Zakoni prepovedujejo ravnanja, ki povzročajo trpljenje živali. Merila, kaj je mučenje ali kruto ravnanje, se presojajo po teži dejanja. Zakon o zaščiti živali v svojem 4. členu mučenje živali opredeljuje kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju. Kot mučenje živali šteje tudi nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali. Če človek zaradi lastnih potreb uporablja živali, mora v razumnih mejah zagotoviti pogoje, ki preprečujejo nepotrebno ogrožanje njihove dobrobiti in zdravja.

Arhiv Lokalno.si

Pojem dobrobit živali je bil omenjen leta 1997 v Amsterdamski pogodbi. Zakonsko zavezujoči protokol je glede dobrobiti živali ohranila Lizbonska pogodba, ki je upoštevala zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij. Naš zakon o zaščiti živali temelji na 72. členu Ustave Republike Slovenije. Velja za živali, ki imajo razvit živčni sistem, tako da čutijo boleče zunanje vplive, dosledno pa se izvaja pri vretenčarjih.

Kazenski zakonik Republike Slovenije v svojem 341. členu (Mučenje živali) določa, da se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje. Če storilec muči več živali ali mučeno žival trajno hudo pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Stvarnopravni zakonik in Zakon o zaščiti živali sta pravna akta, ki varujeta in ščitita varstvo in dostojanstvo živali, ki so čuteča živa bitja. Zaščito živali dopolnjuje tudi Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah.

Mučenje živali je odraz motenega človekovega čutnega odnosa do živali

Mučenje živali je odraz motenega človekovega čutnega odnosa do živali. V človeka se je marsikje vsadil občutek, da z živalmi lahko počne, kar se mu zazdi. Ključnega pomena je človekov odnos do živali, ki se je spreminjal skozi stoletja. Često je bil poleg družbenih pojavov odvisen od čutnosti tako posameznikov kot družbe. V različnih zgodovinskih obdobjih je nihal med čaščenjem na eni strani in krutim izkoriščanjem na drugi.

Arhiv Lokalno.si

V sodnih logih so obravnavali vrsto primerov, ko je kmet zanemarjal svoje živali, ki jih je imel na debelem gnoju zaprte v neprezračenem hlevu. Znan mi je primer, ko sta možaka v svoji sveti preprostosti kar z izvijačem pokončala srnjaka, ki se je ujel v njuno vinogradniško mrežo. Ker nimamo živalske policije, mnogi lastniki psov in mačk svoje živali zapirajo, ne dajejo jim hrane in vode, pa tudi gibanja jim ne omogočajo ali pa jih spuščajo v naravo, kjer škodijo zlasti mali ali poljski divjadi. Škodljive posledice v obliki mučenja nastajajo tudi v klavnicah, pri obstreljeni divjadi, ki jo moramo poiskati s psom krvosledcem, ali pa pri psih, ki so ujeti v razgretih vozilih brez prezračevanja in vode ali pa v pesjakih na prekratkih verigah.

Lovstvo, njegov odnos do divjadi in vseh drugih živali

Če sledimo slovenskemu psihologu in teologu dr. Antonu Trstenjaku, naj bi lovski odnos do čutečih živih bitij izhajal iz medsebojnega obnašanja v prostoru in času. Pravi lovci skrbijo za sonaravno gospodarjenje z divjadjo, saj je lovstvo skupnost duhovne zavesti, ki ravna etično primerno navzven in navznoter. Vsak lovec mora v odnosu do žive ali mrtve divjadi z njo ravnati humano in spoštljivo. Vedno znova bi moral z upoštevanjem humanih varoval spoštovati pravice divjih živali in se odpovedati sodelovanju pri mučenju ali nečloveškemu ravnanju z divjadjo.

Pri lovu velja presoja, kaj lovec sme in ne, kaj zmore. Lovec mora lajšati trpljenje divjadi, če se to zgodi, ter spoštovati divjad in preprečevati ponižujoče ravnanje z živo ali mrtvo divjadjo. Slediti je moramo mislecu in teologu dr. Trstenjaku, ki uči, da kdor je v sebi poduhovil otroško jezljivost, je osebnostno zrel človek, ki ne krši svetosti življenja.

Zakonske podlage za boj proti mučenju živali

Zakoni prepovedujejo ravnanja, ki povzročajo trpljenje živali. Ključno merilo za presojo trpljenja ali mučenja živali je teža dejanja.

Med prvimi evropskimi dogovori o zaščiti in skrbi za živali so bile sprejete konvencije Sveta Evrope, ki udejanjajo človekovo moralno odgovornost za zaščito živali. Če človek zaradi lastnih potreb uporablja živali, mora v razumnih mejah zagotoviti pogoje, ki preprečujejo nepotrebno ogrožanje njihove dobrobiti in zdravja.

Svetovni dan boja proti mučenju živali bi moral v vsakem od nas prebuditi zavest in sočutje, ki nas bo v odnosu do prostoživečih in domačih živalih povzdignilo na višji, spoštljivejši odnos do divjadi. Živali in divjadi ni dovoljeno vznemirjati ali je izpostavljati nepotrebnemu trpljenju. Prepovedan je lov z zankami, mrežami, limanicami in s pastmi stopalkami, ki divjadi povzročijo trpljenje. Vsakdo se mora vedno odločiti v korist živali in divjadi. Nikoli ne sme nihče sodelovati pri mučenjih ali pri katerem drugem nečloveškem ravnanju z živalmi.

Za zaključek pa se spominjam brazilskega pisatelja Paula Cohelja, ki je zapisal: »Povej srcu, da je strah pred trpljenjem hujši od trpljenja samega.«

Galerija

Arhiv Lokalno.si