Miran Juršič

Z avtorico sva spregovorili o njeni knjigi Živalsko mesto, ki je v večini knjižnic zaradi velikega povpraševanja in izposoje ni mogoče dobiti, se dotaknili lepotnih operacij in lepotne industrije, odprli temo sanjske službe in se vprašali, kaj smo ženske »postale«.

Kakšen je vaš trenutni odnos do pop glasbe?

Mislim, da je nemogoče ne imeti odnosa do pop glasbe. Tudi če je morda v nekem trenutku ne spremljam, je bila del številnih pomembnih trenutkov mojega življenja: odraščanja, prebolevanja, prijateljstev, zaljubljenosti, zabav in samote. Ta hip nisem v nobeni posebni pop eri, kar pomeni, da ničesar ne poslušam obsesivno, morda še največkrat zadnji album zasedbe The Cure Songs of the Lost World. Mislim, da si še nisem zares opomogla od umetnega »hypa«, ki ga je sproduciral Brat Summer.

Večina naših predstav izhaja iz pop kulture in njenih reprodukcij, zapišete. So torej naša razmišljanja in delovanja odsev tega, kar nas vseskozi obdaja in konzumiramo hote ali nehote?

Seveda, čeprav bi o sebi radi mislili, da svet vidimo po svoje in da smo vzpostavili lastne vrednote ter prepričanja, smo samo bolj ali manj ponesrečeni produkti svojega okolja. Mislim, da je za generacijo, ki je odraščala v devetdesetih ali pozneje, popularna kultura vsaj tako pomembno vplivala na vrednostni sistem, kot sta vplivali družina in šola. Če želimo svet videti drugače, moramo dan za dnem, leto za letom, prevpraševati večino stvari, za katere smo nekoč verjeli, da so samoumevne in »normalne«. In to zahteva res veliko volje in dela.

Katero verovanje oziroma prepričanje iz družbe ali kulture je bilo po vaši oceni za vas najbolj škodljivo, ko ste ozavestili, da realnost ni nujno takšna?

Joj, če bom začela naštevati, sploh ne bom mogla nehati. Naj omenim samo najbolj očitne stvari: idealizacija romantične ljubezni, (samo)objektifikacija ženskega telesa, pomen lepotnih idealov, umetnostni kanon, poudarjanje pomena družine; vse to so koncepti, ki večino ljudi bolj onesrečujejo kot osrečujejo. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako naša družba mladost povezuje s srečo in zadovoljstvom, meni pa se zdi, da je nekaj najbolj pomirjujočega, kar sem v življenju izkusila, proces staranja. Če je človek zdrav, je res vsako leto življenja boljše. Svoje današnje starosti nikoli ne bi zamenjala z nobeno prejšnjo. Res res ne bi želela biti deset let mlajša.

Ženskost, ženstvenost, feminilnost – to so izrazi, za katere je Simone de Beauvoir dejala, da nimajo nobene prave definicije, da so prazne, mistične besede. Kaj vam pomeni beseda ženstvenost?

Mislim, da je ženstvenost predvsem način, na katerega svet poskuša ženskam odvzeti politično, ekonomsko in družbeno moč. Ko so se ženske na začetku 20. stoletja borile za volilno pravico, je bil eden najpogostejših argumentov proti, da bodo, če se bodo ukvarjale s politiko, manj ženstvene. Pozneje, ko so ženske zahtevale dostop do služb, ki so jih stoletja lahko opravljali le moški, pa tudi enako plačilo za enako delo, je bil argument nasprotnikov spet ogrožena ženskost.

Skratka, ženska naj bi izgubila to mistično ženstvenost v trenutku, ko bi lahko samostojno upravljala svoje življenje, sprejemala politične odločitve in bila ekonomsko neodvisna. Ženstvenost je mit za nadvlado nad ženskami in nima ničesar s tem, kakšne obleke nosite, kako rade uporabljate ličila ali kako se vedete. Argument ženstvenosti vedno uporabljajo tisti, ki jim je najmanj mar za ženske in njihove resnične potrebe.

Bi lahko dali neko grobo, splošno oceno, kako se je položaj žensk spremenil od časa vašega odraščanja do zdaj? Kaj smo »postale«?

Ženske smo tako heterogena skupina in nikakor si ne bi želela vzeti pravice odgovarjati v imenu vseh. Se pa bojim, in res upam, da se motim, da se prepad med nami veča. Na eni strani imamo ženske, ki so pametnejše, ambicioznejše, bolj v stiku s sabo in svojimi potrebami kot kdorkoli prej, na drugi strani pa imamo naraščajoče število žensk, ki sanjajo o podrejeni vlogi v družini in družbi, ki se želijo umakniti iz življenja in se skriti v »varno« zavetje doma. Ta skrajna razlika med eno in drugo skupino me skrbi. Ne mislim, da bi vse ženske morale biti »bossbabes«, in ne mislim, da je posvečanje domu in družini nujno samo slabo ali neizpolnjujoče. Želela bi si širšega zavezništva, ne pa sektaštva.

Vse močnejši je trend tradicionalne žene, »tradewife«. Ampak ali gre tukaj dejansko za željo žensk po umiku v domačo sfero?

Če govorimo o priljubljenosti »tradwifes« na družbenih omrežjih, gre za zanimiv paradoks: ženske, ki trdijo, da se posvečajo izključno zasebni sferi in družini ter propagirajo »tradicionalne« vrednote, v resnici izrabljajo lastno zasebnost in intimo ter ju prodajajo korporacijam. Če je »družina« tvoja največja vrednota, potem je pač ne nastavljaš neželenim pogledom in ne oropaš svojih otrok pravice do zasebnosti, ki je ključna vrednota zahodnih liberalnih demokracij. Tradwifes so predvsem platforma za služenje denarja, velikokrat predvsem na račun tistih žensk, ki izčrpane od lastnih služb in slabo plačanega dela sanjajo o drugačnem življenju, kjer bi bilo vse lažje.

Kaj bi za vas pomenilo »žensko pisanje«?

Tega pa pri najboljši volji ne vem. Pisanje je pisanje, ločimo lahko le med dobro in slabo umetnostjo. Pisanje se ne razlikuje glede na spol, ampak glede na mnogoterost življenjskih izkušenj, okoliščin in estetskih ter vrednostnih preferenc.

Ali kdaj opažate, da bi pri pisanju prevzemali moške vrednostne sisteme in prioritete? In se s tem oddaljevali od tega, kar bi vam lahko bilo bolj blizu?

Vsi, ki se ukvarjamo z umetnostjo, smo, vede ali nevede, začeli s posnemanjem. Kdor v posnemanju predolgo vztraja, se umetniško pohabi, a hkrati mislim, da je posnemanje do neke mere nujno za urjenje v spretnosti, obrti. Umetnost je namreč predvsem zmožnost neskončne vaje. Do pred nekaj leti sem nedvomno pisala bolj v skladu s tem, v kar sem bila izšolana, ampak vrednostne sisteme sem pa vedno imela svoje, čeprav včasih napačne. Mislim, da je bil prav lastni vrednostni sistem tisto, kar me je sploh pripravilo do tega, da moram pisati.

V živalskem mestu sanjsko delo ne obstaja, ker o delu ne sanjarimo, zapišete. Kakšna bi bila družba, kjer pojem »sanjska služba« ne bi obstajal?

Močno verjamem v to, da delo ni vrednota. Delo (in pridnost) nam kot vrednoti prikazujejo tisti, ki nas morajo prepričati, naj svoj čas, ki je najdragocenejša stvar, kar jih imamo, namenimo njihovemu dobičku. Sanjsko delo ne obstaja, ker so sanjske druge stvari: sprehod v naravi, plavanje v morju, druženje s prijatelji, delanje umetnosti, učenje novih stvari, ustvarjanje, pogovori, ljubljenje, branje knjig, igranje, gledanje filmov; skratka, sanjsko je tisto, kar nas veseli in izpolnjuje in nam daje smisel kot ljudem. Seveda nas, če imamo srečo, lahko osmišlja tudi delo, ampak je pa absolutno žalostno, če je to ključna stvar, ki daje našemu življenju smisel. Živimo v družbi, ki poveličuje delo, sama pa bi raje poveličevala čas, ki nam ostane onkraj dela.

Ali obstaja, zgodovinsko gledano, družbeni sistem, v katerem bi želeli živeti?

Ne verjamem v romantiziranje preteklosti, tako da bi rekla, da je zame edino življenje to, ki je zdaj.

Bi se strinjali s trditvijo, da se lepotne operacije pri ženskah že štejejo skoraj za del »osebne higiene«?

Tudi to je ideologija, o kateri sva govorili na začetku. Z njo nas sili lepotna industrija, ki služi na naši negotovosti. Pri tem je uspešna, številne ženske, pa tudi moški, ji podležejo in včasih se res že zdi, da je na internetu skorajda nemogoče videti normalen, nepopravljen (ženski) obraz. Ampak pomembno je, da tega ne normaliziramo. V trenutku, ko bomo, bodo zmagali.

Tudi vaše prijateljice imajo vsaj minimalen lepotni popravek. Vi kdaj razmišljate o tem? Čeprav ste nekoč že šli na posvet in se ne več vrnili …

Seveda tudi jaz nisem imuna za ideologijo lepote, vendarle pa se mi zdi pomembno vsak dan znova upreti diktatu popolnosti. Mislim, da imam svetu ponuditi veliko več od lastne zunanjosti, ta je, roko na srce, še najmanj pomemben del tega, kdo sem. In če bi sprejela diktat lepotne industrije, svet ne bi bil nič boljši, pa tudi jaz ne, le ta industrija bi kovala nove dobičke, ki bi jih vlagala v še bolj agresivno oglaševanje, s katerim bi novačila nove negotove mlade ženske. Bila bi sestavni del začaranega kroga.

Mislim, da je, ko govorimo o lepotnih posegih, nujno imeti pred očmi finančno komponento, ne le lepotne industrije, tudi lastno. Reciva, da ženska za osnovno ohranjanje mladosti porabi vsaj tri tisoč evrov na leto. Če začne pri tridesetih letih (in številne začnejo prej!), bo pri štiridesetih v nič zmetala že 30 tisoč evrov. In res gre dobesedno v nič: ker nas nič, ampak res nič, ne more ubraniti pred tem, da bomo umrli, pa naj bomo videti še tako mlado truplo. Pomislimo, kaj vse bi ta ženska pri štiridesetih lahko naredila s 30 tisoč evri. Lahko bi pustila službo, ki je ne izpolnjuje, in se podala na samostojno pot, o kateri sanja. Lahko bi za eno leto nehala delati in potovala okoli sveta.

Lahko bi bil to njen polog za lastno stanovanje. Lahko bi denar vložila in dobro naložila za stara leta. In zdaj pomislimo, koliko denarja bi bilo to po 30 ali 40 letih; kajti bistvo lepotne industrije je, da ne moreš nehati, ko enkrat začneš. Gre za denar, s katerim je mogoče narediti toliko lepega, izpolnjujočega, nujnega. Gre za denar, ki bi za marsikatero punco lahko pomenil osnovno ekonomsko samostojnost. In to je precej bolj pomembno od ohranjanja iluzije mladosti.

Pravijo, da so najstniška leta najbolj brezskrbna in najlepša leta. Je to v resnici posledica nostalgije, ki jo čutimo do »starih časov«? Vi priznavate, da ste bili v tem obdobju osamljeni in polni strahu.

Je posledica nostalgije, pa tudi idealizacije mladosti kot vrednote. Mislim, da so najlepša in najbolj brezskrbna leta tista, v katerih si cel človek: polna oseba, ki ve, kaj hoče, ki zna uživati, ki se razume in ima kakovostne odnose z ljudmi. Ne mislim, da najstniki tega ne zmorejo, nekateri prav gotovo, in blagor jim, a za večino je postati tak človek dolg in zahteven proces.

Kako težko je bilo pisati o svoji zlorabi?

Ob vsakem odstavku, ki sem ga napisala, me je začela boleti glava. Nikoli se za noben članek nisem bolj mučila, nikoli ničesar nisem počasneje pisala in nikoli nič ni bilo bolj nujno.