Arhiv Štajerskega Tednika

»Zapeljal sem se do azila, pozvonil in povedal, čemu sem prišel in da bi psičko pred vsakim nadaljnjim korakom rad videl. Da to ni mogoče, so mi rekli, mi v roke potisnili vprašalnik in mi povedali, da se bomo o ogledu pogovarjali šele po tem, ko vse izpolnim in ko bodo mojo vlogo preučili oziroma presodili, ali sem sploh primeren za posvojitelja,« pripoveduje Marko.

»Nisem se pustil takoj odpraviti, ampak sem skušal osebju v zavetišču dopovedati, da vprašalnik lahko služi le kot formalnost, ne pa kot dejanska presoja, ali bo nekdo dober pasji lastnik ali ne. Po moje bi se morali z menoj najprej pogovoriti in mi dovoliti, da se s psičko spoznava in vidiva, ali sva kompatibilna ali ne, saj to namreč niti slučajno ni samoumevno. Vse življenje imam pse in si upam trditi, da danes že kar nekaj vem o njih, zato se ne štejem za začetnika. A jih pogovor ni zanimal, ampak le izpolnjen vprašalnik, zato so me pri vratih odslovili.«

Psa slednjič ni posvojil, ampak kupil

Čeprav malce užaljen zaradi sprejema, se ga je vendarle odločil izpolniti. »Kar glava me je zabolela, ko sem videl vprašanja na štirih straneh. Kaj vse hočejo vedeti, toliko, da ti ni treba posredovati podatkov o velikosti čevljev, ki jih nosiš. Zahtevajo podatke o tvojem socialnem statusu, hobijih, načinu vzgoje živali, ki je bo deležna žival, ki jo posvajaš, priložiti je treba fotografijo prostora, kjer bo pes večinoma bival, pisno soglasje lastnika nepremičnine, če to ni posvojitelj, dovoliti bi moral, da si osebje iz zavetišča pred posvojitvijo ogleda moj dom oziroma da kasneje občasno preveri, ali za žival dobro skrbim … A ni jasno, da bo vsak, ki si želi žival posvojiti, v vprašalnik napisal vse tako, da bo zvenelo čim lepše, tudi če to v resnici sploh ne drži?

Preberite več v Štajerskem Tedniku