ZOO Ljubljana Ivan Esenko

Te brezrepe dvoživke imajo pomembno vlogo pri ravnovesju v naravi. Ta posebni dan je posvečen prav njim in velja za največji svetovni dan izobraževanja o dvoživkah ter ozaveščanja o prizadevanjih za njihovo ohranitev. 

Prvi vretenčarji na kopnem

Dvoživke, med katere uvrščamo tudi žabe, so bile prvi vretenčarji na kopnem. Še vedno so življenjsko odvisne od vode. Vanjo odlagajo jajčeca, v vodi živijo njihove ličinke, pa tudi veliko odraslih dvoživk. Poznanih več kot 7.460 vrst žab, ki so izredno raznolike in prilagojene različnim življenjskim okoljem.

Doživele so razvoj in propad dinozavrov.

Strokovnjaki še vedno vsak mesec odkrivajo nove vrste, predvsem v odročnih predelih tropskih deževnih gozdov.

Vzroki za njihovo izumiranje

Po skoraj 400 milijonov let dolgem obstoju danes kar tretjini vseh vrst dvoživk grozi izumrtje. V zadnjih desetletjih je 120 vrst žab verjetno že izumrlo. Glavni vzroki za množično izumiranje so poseganje človeka v njihov življenjski prostor, podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, naseljevanje tujerodnih vrst in širjenje bolezni.

Žabe sveta

Žabe najdemo na vseh celinah razen na Antarktiki ter v vseh življenjskih okoljih, od tropov do subarktičnih območij, v visokogorju in puščavah, ob obalah ter v tropskih deževnih gozdovih, kjer so najbolj razširjene in raznolike.

ZOO Ljubljana Ivan Esenko

Raznolikost dvoživk

Na svetu živi okoli 8.440 vrst dvoživk, od tega 7.460 vrst brezrepih dvoživk ali žab, 770 vrst repatih dvoživk in okoli 210 vrst sleporilov.

Največja žaba, odkrita na Zemlji, je goliat, ki v dolžino lahko meri kar 34 centimetrov, najmanjša pa je le centimeter dolga zlata žaba.

Niso le rjave in zelene

Žabe niso samo zelene ali rjave barve, so tudi živo rdeče, rumene in temno modre, s čudovitimi vzorci, kot so črte in pege. Z izrazitimi barvami svarijo plenilce pred svojo strupenostjo. Nekatere žabe imajo sposobnost spreminjanja barv glede na svetlobo, temperaturo, vlago v okolju ter celo glede na razpoloženje.

ZOO Ljubljana Ivan Esenko

Ali vse skačejo?

Za žabe je značilno njihovo skakanje. Pred plenilci lahko preskočijo 20-kratno razdaljo telesne dolžine. Rekorder je južnoafriška žaba, ki lahko preskoči kar 44 svojih telesnih dolžin. Nekatere žabe pa predvsem hodijo ali delajo zelo kratke skokce.

Uporabljajo sredstva proti zmrzovanju

Žabe imajo nestalno telesno temperaturo, odvisno od okolja, zato pozimi otrpnejo. Zakopljejo se v zemeljske luknje, pod listje ali pod drevesno skorjo. Nekatere prezimujejo v mulju na dnu mlak. Pri tem se jim upočasni presnova in večinoma porabljajo zaloge energije v telesu. V nekaterih delih telesa lahko nastanejo celo ledeni kristali. Visoko koncentrirana glukoza njihove vitalne organe zaščiti pred zmrzovanjem.

Preberite tudi:

• V Sloveniji so ogrožene vse vrste metuljev
• Začele se bodo selitve dvoživk iz prezimovališč, kako jim lahko pomagate?
• Invazivna tujerodna ptica je že v Sloveniji

Ogrožene dvoživke

Na svetu so dvoživke najbolj ogrožene v južni Mehiki, Ekvadorju, Venezueli, Velikih Antilih, Amazonskem deževnem gozdu, v višinskih gozdovih Gvineje, v gozdovih zahodnega Kameruna in vzhodne Nigerije, v Tanzaniji, na Madagaskarju, v zahodni Indiji, Šrilanki, na Kitajskem, Borneu, Filipinih in v vzhodni Avstraliji.

Smrtonosna bolezen

Dvoživke zelo ogroža bolezen hitridiomikoza, ki jo povzroča posebna gliva Batrachochytrium dendrobatidis, ki jo je človek v zadnjih 65 letih s preseljevanjem dvoživk iz Afrike razširil po vsem svetu. Hitridiomikozno glivo so odkrili pred manj kot dvema desetletjema, od takrat pa je zaradi njene smrtonosnosti izginilo več deset vrst žab.

Glavni način širitve glive je bilo verjetno razseljevanje žab krempljark iz Afrike po letu 1930, ko so jih začeli uporabljali za teste nosečnosti ter druge študije.

Obolenje je za zdaj neustavljivo in neozdravljivo v naravi!

Kjerkoli se pojavi, pobije več kot 90 odstotkov dvoživk v nekaj mesecih, kar vodi k obsežnemu izumiranju. Segrevanje ozračja osušuje mokrišča, s čimer dvoživkam povzroči stres, ki vodi v povečano dovzetnost za bolezen.

ZOO Ljubljana Ivan Esenko

Zakaj si moramo prizadevati ohraniti dvoživke?

Dvoživke se pretežno hranijo z žuželkami in jih vsako leto pojedo na milijone. Te iste dvoživke so potem pomemben vir hrane za druge živali. V ekosistemih igrajo pomembno vlogo tako plena kot tudi plenilcev, s čimer ohranjajo krhko naravno ravnovesje. Z zmanjševanjem števila dvoživk bo drastično naraščalo število žuželk, ker bo v okolju manj plenilcev. Tako se bodo pospešeno širile tudi bolezni, ki jih žuželke prenašajo, npr. malarija.

Koža dvoživk proizvaja nekatere snovi, ki uničujejo glivice, bakterije in viruse in so zato pomembne za zdravljenje nekaterih bolezni in razvoj potrebnih bioloških zdravil, sestavin za antibiotike, sredstev proti bolečinam, za spodbuditev srca, za zdravljenje depresije, kapi, alzheimerjeve bolezni, proti virusu HIV in raku.

Koža dvoživk je zelo prepustna, zaradi česar je zelo dovzetna za strupene snovi v okolju. S tem so dvoživke zelo pomemben kazalec kakovosti okolja in tako posredno pred nevarnostjo opozarjajo tudi ljudi.

Preprečevanje množičnega povoza dvoživk

Dvoživke, ki se konec zime selijo iz prezimovališč na mrestišča in ob tem prečkajo ceste, zelo ogroža promet. Zato veliko društev in prostovoljcev vsako sezono postavi začasne ograje. Ta preprečuje dvoživkam prečkanje ceste in jih tako obvaruje. Ko pridejo do ograje, želijo preko nje in se pomikajo ob njej. Prostovoljci jih nato vsak večer pobirajo ob ograji in jih varno prenesejo čez cesto.