Arhiv NTRC

V Sloveniji je le 16 zavetišč za živali, med temi so štiri na našem območju: Zonzani v Jarmovcu pri Dramljah, Mačja hiša in Prijazne male zverinice v Celju ter Zavod Muri na Vranskem. Če eni menijo, da bi jih potrebovali več, drugi opozarjajo predvsem na to, da niti s tem ne bi rešili problematike nevestnega lastništva, ki je izvor vseh težav.

Čeprav so zavetišča vedno bolj polna, država nima načrtov glede odpiranja novih, a spodbuja njihovo delovanje s kritjem nekaterih stroškov, pravijo v Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Ustanavljanje zavetišč je torej prepuščeno zasebni pobudi posameznikov, ustanovijo jih lahko tudi občine ali pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje.

»Občine morajo skladno z zakonodajo zagotavljati zavetišče za živali, kar lahko zagotovijo s pogodbami z zavetišči tudi zunaj občine, sicer obstajajo nekatere kazenske določbe za odgovorne osebe,« pravijo v UVHVVR. V zavetiščih morajo občine imeti zagotovljeno po eno mesto na vsakih 800 registriranih psov in za to morajo plačati. Da se v praksi precej zatika in da se občine na različne načine izogibajo svojim obveznostim, pripovedujejo lastniki zavetišč.

Kdo kaj plača?

Zavetišče oskrbuje tako najdene zapuščene živali kot tiste, ki jih je UVHVVR odvzela lastnikom ali so jih predali sami, ker zanje niso mogli skrbeti. Če se izgubljena ali zapuščena žival znajde v zavetišču in se ugotovi, kdo je njen skrbnik, mora ta plačati stroške zavetišča. Če skrbnik živali ni znan oziroma če ga ni mogoče ugotoviti, se stroški delijo med zavetiščem, občino in državo. Občina krije stroške odlova in prevoza živali, veterinarskega pregleda in oskrbe živali ob namestitvi, stroške označitve, sterilizacije in kastracije ter stroške dnevne oskrbe živali v zavetišču za prvih 30 dni. Do 120. dneva bivanja mora zanjo poskrbeti zavetišče, nato prevzame stroške dnevne oskrbe država.

 Naša skupna odgovornost

Zavetišče za mačke Zavod Muri z Vranskega sodi med mlajše, saj je bilo ustanovljeno pred približno letom in pol, a ima njegova ustanoviteljica Katjuša Rajovec dolgoletne izkušnje pri pomoči živalim ter osveščanju lastnikov.

»Zavetišča se na eni strani srečujemo z ogromno potrebami po namestitvi najdenih živali in na drugi strani z izjemno nizkim številom oddaj živali v posvojitev. Zato so ob najdbi zapuščene muce najditelji pogosto v stiski, saj prostora za sprejem v zavetišče preprosto ni,« povzema težave Katjuša Rajovec. »V takem primeru je lahko zelo dobra rešitev tako imenovano začasno skrbništvo najditelja, ki živali nudi svoj dom in nekaj svojega časa, zavetišče pa jo veterinarsko oskrbi ter ji aktivno išče nov dom.«

Če zavetišče najde lastnika, je to seveda najboljši možni izid, vendar žal to večinoma velja zgolj za pse. Kot pravi sogovornica, je obvezno čipiranje mačk žal izpadlo iz novele Zakona o zaščiti živali, in sicer po njenem predvsem zaradi sprenevedanja ljudi na podeželju, čeprav bi to prineslo spremembe na področju zaščite mačk ter bi v finančnem smislu pomenilo razbremenitev občin.

Prehodne ustanove

Po njenem je sistem zavetišč pri nas relativno dober, saj jim predvsem v zadnjih dveh leti država omogoča lažje delovanje s pomočjo zagotavljanja finančnih sredstev za dolgotrajno oskrbo živali in za dvig kakovosti. A za opravljanje te dejavnosti že dolgo manjka izobraževanje s področja pasjega in mačjega vedenja. »Opravljanje dejavnosti zavetišča bi moralo biti izključno v rokah usposobljenih ljudi z veliko mero empatije.«

Po njenih besedah vzpostavitev novih zavetišč ne bi rešila ključnih težav na tem področju. »Zavetišča naj bi bila prehodne ustanove, v katerih oskrbijo zapuščene živali, ki nato najdejo nove domove.« Prava rešitev za izboljšanje stanja na področju zaščite živali temelji po njenem na vzajemnem sodelovanju tako občine, zavetišča kot posvojiteljev.

Davek kot ena od rešitev?

Največ sprememb lahko po njenem mnenju prinesejo ukrepi, ki bi onemogočili, da bi nekateri ljudje sploh lahko posvojili živali. »K temu bi pripomogel davek na tako imenovane pse čuvaje. Hkrati bi za takšnega psa moral skrbnik opraviti obvezno izobraževanje.« Tako bi se po njenem zmanjšalo število psov, ki celo življenje trpijo na verigi ali v pesjaku v pomanjkanju osnovnih dobrin in brez vsakodnevnih sprehodov. »Drugi del preventivnih ukrepov bi se moral nanašati na zajezitev prodaje nerodovniških psov in na njihovo obvezno sterilizacijo ter kastracijo. Podobno velja za mačke, le da na tem področju vlada še večji nered. Zato bi moralo biti obvezno čipiranje mačk nujen preventivni ukrep, ki bi v povezavi z obvezno sterilizacijo oziroma kastracijo preprečil povsem nepotrebno trpljenje in žalostne zgodbe, s katerimi se srečujemo.« Ob tem poudarja, da mora skrb za živali postati družbena odgovornost.

Poškodovani živali smo dolžni pomagati vsi in prav tako ukrepati ob vsaki najdbi živali, ki ob sebi nima skrbnika. O tem je treba obvestiti pristojno zavetišče. Če ne vemo, katero zavetišče je pristojno v naši občini, lahko pokličemo številko 112.

Foto: Andraž Purg

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 1. februarja.