MANKICA KRAJNEC

Spet drugi ob njegovi knjigi zardevajo, se zgražajo ali mu očitajo željo po pozornosti. Govora je o Marku Verdevu, uspešnem podjetniku iz Maribora, ki priznava, da je homoseksualec, ločenec, HIV-pozitiven, piše o svojih eksperimentih z drogo, sooči nas s svojimi psihičnimi zlomi in pred nas razgrne svojo ranljivost. Ta je postala njegova moč, ki ga je, kot pove, dokončno osvobodila.

»Kako noro življenje!« me je prešinilo, ko sem prebrala vašo biografijo Govorim. Zanimivo je, da se je isto zgodilo tudi vam, ko ste brali rokopis.
Ko živiš, nimaš občutka, da se ti dogajajo tako neverjetne stvari. Ne samo, kot pravite, da sem tudi sam ob branju rokopisa komaj dojel, kaj vse se mi je zgodilo, po drugi strani me je tudi prešinilo spoznanje v smislu, kaj vse sem doživel, pa sem še zmeraj tu. (smeh) To je dokaz, da znam upravljati vse težave, ki se mi zgodijo v življenju.

Ob vsej iskrenosti, s katero pripovedujete o sebi, me je v knjigi Govorim še zlasti nagovorila senzibilnost, ki jo premorete. Je ta občutljivost za vse, kar se vam je dogajalo zasebno in poslovno, pripeljala do psihičnih zlomov? Dvakrat ste ga namreč doživeli in izgoreli.
Seveda, nenehni pritiski in pričakovanja so naredila svoje. Ljudje so od mene ves čas pričakovali, da bom našel rešitve, vsaj glede podjetja. Zavedal sem se, da moram biti močan in vzdržljiv zaradi njih. Hkrati pa se sam nisem mogel nasloniti na nikogar, ostal sem sam … Kljub vsem obremenitvam pa sem bil prepričan, da se mi psihični zlom ne more zgoditi. To bi celo podpisal, tako prepričan sem bil.

Ali zdaj, po vsem skupaj, znate prositi za pomoč?

Mislim, da od nekdaj znam prosti za pomoč, sicer bi me že marsikdaj v preteklosti odpeljalo. Da znam prosti za pomoč, verjetno izhaja iz dejstva oziroma zavedanja, da ne znam vsega dovolj dobro, kar je normalno. Ravno iz tega razloga sem se v podjetju vedno obkrožal s strokovnjaki. Ko si torej navajen, da si obkrožen z ljudmi, ki na posameznih področjih znajo več od tebe, lažje prosiš za pomoč ali nasvet. Meni osebno zato nikoli ni bilo težko prositi za pomoč. Zato mi tudi ni bilo težko prositi za pomoč, ko sem bil psihično zlomljen. Saj veste, kako pravijo; že ko si priznaš, da imaš problem, si veliko napravil za njegovo rešitev.

Izdaja knjige, kot je vaša zahteva precej poguma, drznosti in jasnosti ter brezpogojne iskrenosti. Slovenci večino stvari, o katerih pišete in glede katerih se brezkompromisno razgaljate, še vedno razumemo kot tabu teme. Vas je bilo zato treba, če rečem po štajersko, »fejst« nagovarjati k izdaji?
Med tiste, ki si upamo povedati iskreno in več, me je že leta 2022 izstrelil govor, ki sem ga imel na prireditvi Združenja menedžerjev in v katerem sem iskreno spregovoril o sebi, svoji homoseksualnosti in svoji nekonvencionalnosti na splošno. Govor je bil namenjen menedžerjem, vendar so ga posneli in objavili na družbenih omrežjih, zato je postal viralen. Tega niti nisem vedel, dokler me na to ni opozoril sodelavec.

Pozitivno so me presenetili odzivi ljudi, ki so šli v smeri: Hvala bogu, končno si je nekdo upal spregovoriti o tabujih. Še več tega potrebujemo! Itd. To je bila zelo močna spodbuda, zaradi katere sem si želel še več govoriti o tovrstnih temah.

Hkrati pa sem bil tudi presenečen, da smo Slovenci še vedno tako zaprti v odnosu do vsega naštetega. V naši firmi, na primer, sta odprtost in strpnost do drugačnosti in raznolikosti zelo veliki, zato sem naivno mislil, da je marsikje tako, a očitno ni. V tistem času sem bil tudi gost okrogle mize, ki jo je organizirala Listina raznolikosti. Tam sem spoznal direktorja založbe Beletrina, ki je bil na dogodek povabljen kot nekdo, ki je na neki način oviran zaradi svoje slabovidnosti oziroma slepote. Po dogodku sva se dobila na kavi, kjer sem mu prvič omenil svojo idejo o knjigi, saj me je veliko ljudi spodbujalo k pisanju o temah, ki sem jih odprl že s svojim, če se lahko tako izrazim, znamenitim govorom. Čez nekaj mesecev so me res povabili k pisanju, s čimer so me presenetili, saj sem nameraval svoje življenje popisati šele, ko bom v pokoju. Ker me res ničesar ni sram in nimam nikakršnih zadržkov govoriti o sebi, sem sprejel vabilo.

MARKO PIGAC

Homoseksualnost, seks, droge, psihične težave, psihiatrija, ločitev, HIV, kazenska ovadba – vse to je vaše življenje, vse to so tudi t. i. tabuji. Ker je knjiga avtobiografska izpoved in ste v njej brutalno iskreni o sebi in ljudeh okoli sebe, me zanima, ali ste morda kdaj v procesu ustvarjanja »cviknili« in pomislili, da je morda ne bi izdali?

Samo enkrat me je prešinilo nekaj podobnega. In sicer takrat, ko je napoved o izidu knjige izšla v katalogu založbe. Vendar je to bil le bežen in tudi edini tovrstni trenutek, ko sem se zavedel, da je to zdaj dokončno in da ni več poti nazaj.

Zakaj se vam je zdelo nujno pisati o vseh teh t. i. tabujih?
Zato, ker sem videl, da je to potrebno, saj sem po tistem svojem govoru na Združenju menedžerjev prejel veliko odzivov, češ končno si je nekdo upal spregovoriti o tem. Predvsem pa se mi je zdelo potrebno, da spregovorim o HIV, in to tako, da spregovorim o svoji osebni izkušnji s to boleznijo. Marsikje lahko preberemo o HIV, a nikjer za HIV ne stoji oseba z imenom in priimkom.

Vas je knjiga osvobodila?

Prepričan sem bil, da sem že svoboden. Ko je knjiga izšla, pa sem ugotovil, da me je šele ta resnično osvobodila. Sploh vam ne znam opisati, kaj sem občutil ob njenem izidu … Kot da bi se dvignil, tako zelo lahkotnega se počutim zdaj, ko je knjiga zunaj. V njej sem namreč lahko povedal vse o sebi. Saj veste, ko ste enkrat uspešen podjetnik in za povrhu še »peder«, ki je zapustil ženo, vedo ljudje o tebi povedati marsikaj. Seveda neresničnega. Knjiga je priložnost, da vse pojasnim, tudi vse o svoji kazenski ovadbi, ki je med ljudmi izzvala različne zaključke. Vse je v knjigi, vsi odgovori, vse o meni.

Marko PIgac

So vaši trije sinovi knjigo prebrali?
Starejši, ki je star 21 let, ja, mlajša pa še ne. Vsakemu sem podaril svoj izvod s posvetilom. In starejši sin je rekel, da je prekratka. (smeh)

V kakšne ljudi želite, da bi zrasli vaši sinovi?

Z Matejo, bivšo soprogo, sva jih že od malega vzgajala, če se lahko tako izrazim, odraslo, to pomeni, da se z njimi nikoli nisva pogovarjala otroško popačeno. Privzgojila sva jim odprtost, tudi do lastnih teles, predvsem pa do vseh in vsakogar in do vseh vrst drugačnosti. Želiva si, da imajo radi življenje, ljudi, da se veselijo in da si ostajajo zvesti. Naučiti jih želiva tudi odgovornosti do denarja. Čeprav jim poskušava čim več omogočiti, si želiva, da ostajajo skromni. Povedal sem jim tudi, da jim ne bom ničesar zapustil, ko bom umrl. Vedo, da delam in ustvarjam zase, hkrati jih spodbujam k temu, da bodo tudi sami znali poskrbeti zase v finančnem smislu. Sicer pa je najbolj pomembno to, da sva z Matejo, kljub temu da nisva več skupaj, glede vzgoje zelo usklajena in enotna.

Z nekdanjo soprogo torej ostajata povezana?
Seveda! Ne razumem, kako bi lahko zasovražil nekoga, ki sem ga imel rad in z njim soustvarjal del svojega življenja. Z Matejo sva skupaj rasla in se razvijala do določene točke, kjer sva spoznala, da vsakega od naju vleče drugam, zato sva se razšla. In s tem ni nič narobe, ni konec sveta. Ohranjava zdrav odnos, saj vzgajava svoje sinove. Skupaj hodimo na kosila in se družimo, v zgradbi mojega podjetja ima Mateja tudi svojo plesno šolo, tako da so naše poti še vedno zelo prepletene. Tak odnos imamo že v svoji primarni družini, saj sta tudi moja starša ločena, pa oče gre večkrat k moji mami na kavo. To nam je nekako v genih, da se razumemo in spoštujemo tudi, ko se razidemo.

Ne morem mimo vprašanja, ki ste si ga postavljali, ko ste se znašli v najglobljih osebnih stiskah, in se glasi: Ali bom umrl? Zakaj in kako vam je to samoizpraševanje pomagalo in vas reševalo v najtežjih trenutkih?
To vprašanje si postavljam od malega. Da sem se sploh lahko sprejel takšnega, kot sem, sem potreboval pogum. Vedno iščem vzrok, zakaj se mi nekaj dogaja in zakaj se počutim tako, kot se. Ko sem spoznal, da me zanimajo fantje, sem se začel spraševati in raziskovati, zakaj. Kadar me je v življenju postalo strah, sem si kot rešilno bilko zamislil skrajno možnost, ki se mi v določenih okoliščinah lahko zgodi, jo podoživel in zato tudi izločil iz možnih scenarijev, ki bi se mi lahko zgodili. Tako sem se pomiril in pregnal strah. Ko se je, na primer, naša firma znašla v negotovosti, sem se vprašal, ali bo kdo umrl, če se zgodi najslabši možni scenarij? In ker je bil odgovor ne, sem vedel, da bo vse v redu in da se bomo že nekako znašli. Zanimivo je, da mi je že marsikdo, ki je prebral mojo knjigo, rekel, da je tudi njemu zelo pomagalo, ko se je v težkih trenutkih vprašal, ali bo umrl. S tem sem že marsikomu pomagal.