Arhiv NTRC

Pogovor sva začeli z njenimi spomini na otroška leta, ko je veliko časa preživljala v naravi, nabirala gobe in zelišča ter se na Veliki planini pogosto družila s pastiricami. Očetu je hvaležna, da ji odprl oči za lepoto narave že v rosnih letih. Pri sedmih letih ji je umrla mama. S pet let starejšo sestro in z očetom so ostali sami. Oče je tolažbo iskal v alkoholu. »Vsi okoli mene so jokali, jaz pa sem imela videnje, da je z mamico vse v redu, zato mi ni bilo jasno, zakaj so žalostni. Šele kasneje sem se soočila s stisko, saj se nisem mogla z nikomer pogovoriti o tem, kako se počutim. Pogrešala sem čustveno podporo, hrepenela sem po občutkih varnosti in sprejetosti. Prepuščena sem bila sama sebi,« se spominja

V začaranem krogu nasilja

Takrat je ponotranjila vlogo žrtve. V občutljivih najstniških letih je imela zelo slabo samopodobo, pogosto je slišala, da iz nje nikoli nič ne bo. V srednješolskih in študentskih letih je na zabavah pogosto posegala po alkoholu, da bi tako odpravila nemir, žalost, nezadovoljstvo. A ni. Tudi v partnerskih odnosih ne. »Ko sem se poročila, sem upala, da bom srečna. Rodila sem sina Jakoba, ki je danes star 23 let. A zakon je bil vse prej kot srečen, prišlo je tudi do nasilja. Po letu in pol sva se razšla.«

A je šla z dežja pod kap. Naslednji partner je bil še bolj nasilen do nje. Alkoholik in odvisnik od drog jo je pretepal in psihično maltretiral. Večkrat ji je grozil, da jo bo ubil. »Šest let sem živela v nenehnem strahu in brezupu. Da bi se pomirila, sem se tolažila z alkoholom. Partnerja nisem zmogla zapustiti, bila sem zmanipulirana in čustveno povsem otopela, zbegana, nemočna, prestrašena. Nisem znala iz tega neznosnega pekla,« priznava.

Bila je v visoki nosečnosti, ko jo je zadnjič brutalno pretepel, in to pred sinovimi očmi. Odpeljali so jo v bolnišnico. Ko si je opomogla, sta se s sinom zatekla k sestrini družini. Kmalu je rodila hčerko. Občina Žalec ji je zagotovila stanovanje za žrtve nasilja.

Ker je vsa nasilna dejanja prijavljala policiji in je bila o njenem primeru seznanjena tudi socialna služba, se je odločila, da bo partnerja tožila. Kar sedem let je čakala, da je primer prišel na sodišče, kjer je priznal vsa očitana nasilniška dejanja, a mu je sodnica prisodila le šestmesečno pogojno kazen. »Ne morem razumeti, zakaj je bilo sodišče tako prizanesljivo do njega, saj smo v naši družbi tako glasni, ko na načelni ravni obsojamo nasilje nad ženskami.« Zdelo se je, da bo Nataša po vseh hudih preizkušnjah naposled zaplavala v mirnejše vode življenja, a ni bilo tako.

Misli na samomor

Nakopičena stresna doživetja so se sčasoma odrazila v shizofreniji, zato so jo zdravili v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Prejemala je antipsihotike, vendar se je stanje še poslabšalo, zapadla je v hudo depresijo. »Vse dneve sem razmišljala le o tem, kako naj naredim samomor. Ne le misli, tudi nek močan občutek me je silil, naj si vzamem življenje. Da bom potem rešena vsega. In bodo drugi dojeli, kaj so mi storili v življenju. Grozno je bilo. A me je misel na otroka rešila, da si nisem vzela življenja.«

Po dogovoru z zdravnico je začela uživati antidepresive. Tri mesece jih je jemala in v tistem času se je uspela umiriti. Začela je brati knjige s področja duhovnosti, psihologije, osebnostne rasti. Po nasvete se je zatekla k ljudem, ki so uspešno prebrodili izzive, s katerimi se je soočala sama. »Če je uspelo njim, bo tudi meni, sem si pogosto govorila. Hodila sem na predavanja in delavnice. Bila sem odprta za nova znanja in spoznanja. Njihove nasvete sem dosledno upoštevala. Vsako jutro sem uživala C-vitamin, se bolj zdravo prehranjevala, uživala CBD-kapljice. Začela sem meditirati in hoditi v naravo, predvsem v okoliške hribe. Najprej z odporom, sčasoma sem hojo vzljubila in se po nekaj mesecih na vrhu hriba prvič iz srca nasmejala.«

Nov začetek

Kot diplomatka agronomije je med drugim delala v kmetijski zadrugi, nekaj časa je imela svojo cvetličarno, najbolj je uživala pri pripravi poročnih šopkov. V veliko veselje ji je tudi urejanje okolice hiš.

Vsem, ki so ji povzročali gorje, je odpustila, »Do nikogar ne čutim zamere ali sovraštva. Nisem več v vlogi žrtve, vajeti življenja sem vzela v svoje roke. Če sem si ›skreirala sranje‹, si lahko tudi sanje. Vsak ima v sebi to moč, le prepoznati jo mora in ji zaupati. Včasih sem mislila, da so problemi večji od mene, danes vem, da sem jaz večja od njih. Največjo moč sem našla v občutku hvaležnosti.«  (Foto: Andraž Purg)

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 1. februar 2024.