Arhiv NTRC

»Pasemskega psa brez rodovnika ni, takšen pes je po naši kinološki klasifikaciji mešanec,« poudarja in s tem postavlja na laž vse prodajalce mladičev, ki trdijo, da je pes čistokrven, le da nima rodovnika. »Tudi trditve, da naj bi samo nekateri mladiči iz legla dobili rodovnik, ne držijo. Tega pri nas ni že trideset let,« pravi Sašo Cvek. Ljudje kljub temu nasedajo in kupujejo pse od različnih prodajalcev, pri čemer se prej premalo pozanimajo o pasmah, njihovih značilnostih in o tem, kaj pomeni pasemski pes in kaj mešanec.

Postopki so znani

Kot razlaga Cvek, se pravi vzreditelji resno lotevajo te dejavnosti in upoštevajo vse postopke, ki jih predpisuje KZS. »Za paritev pasemskih psov je treba izpolniti kar nekaj pogojev. Pes in psička morata imeti opravljen vzrejni pregled. Ta vsebuje tudi oceno zunanjosti in pri psih delovne pasme tudi preizkus naravnih zasnov. To je pogoj, da lahko ima vzreditelj leglo v okviru KZS.«

Sam je imel pred leti psičko nemške ovčarke, ki je imela eno leglo. Pri vzrejnem pregledu so ugotavljali, ali psička izpolnjuje standarde, ki jih predpisuje mednarodna kinološka zveza. Temeljito so jo pregledali in izmerili. Vzrejna komisija ji je nato izdala vzrejno dovoljenje. Zaradi pasme je morala imeti še veterinarsko slikane in odčitane kolke, pri drugih pasmah so še nekateri drugi pogoji. Šele nato je bilo psičko mogoče pariti s psom, ki je imel tudi vzrejno dovoljenje, seveda ni smel biti bližnji sorodnik.

Ko se kužki iz takšne paritve skotijo, jih vzrejni referent KZS pregleda, opiše leglo, veterinar nato pse čipira. Vsi mladiči dobijo rodovnik KZS. »Če bi kateregakoli mladiča iz takšnega legla želeli pariti, ko je odrasel, bi morali zanj ponovno opraviti vse omenjene postopke,« opozarja Sašo Cvek.

Vzreditelji ali zgolj prodajalci?

In zakaj ljudje ne opravijo tega postopka, če imajo res pasemskega psa? Cvek odgovarja: »Razlog je verjetno, da je pri nas trideset odstotkov vzrediteljev, ki si to ime res zaslužijo, drugo so prodajalci psov, ki bi zaradi čistega zaslužka živali parili tudi trikrat letno, če bi narava to dopuščala in država dovolila.«

Po njegovem mnenju se je ob trditvah, da je pes pasemski, a nima rodovnika, treba vprašati, zakaj ti prodajalci niso šli na vzrejne preglede, če so psi res rodovniški, in zakaj legla niso prijavili KZS, ker bi v tem primeru lahko za psa iztržili več. »Največkrat gre za vedenjske težave teh psov, ki ne bi opravili vzrejnega pregleda. Pogosto imajo genetske težave (kolki, komolci). Verjetno ljudje, ki prodajajo takšne pse, to vedo, čeprav obstajajo tudi ljubiteljski rejci, ki imajo samo eno leglo in ne opravijo teh pregledov, ampak tisti ponavadi pse podarijo.«

Bližnjice so ponavadi drage

Nakup iz vzreje, ki ni v skladu s pravili, je na začetku sicer cenejši kot pri resnih vzrediteljih, kjer lahko cene za nekatere pasme dosegajo več tisoč evrov, a nazadnje je lahko še dražji. Pogosto se namreč izkaže, da takšni psi niso najbolj zdravi. Resni vzreditelji poznajo pasmo in pomagajo novim lastnikom z nasveti. »Nov lastnik ima pri pravem vzreditelju podporo vse življenje,« pravi sogovornik in poudarja, da so bližnjice ponavadi drage. »Ljudem večkrat povem primerjavo z nakupom avta. Ko ga gredo kupovat, imajo ponavadi spisek zahtev, kaj vse mora imeti. Pogosto je vse to treba doplačati. Avto bodo imeli tri ali štiri leta, pri psu, ki bo z njimi deset let, pa se pogajajo za nekaj sto evrov.«

Cene, ki jih je mogoče najti na spletu, so zelo različne, nanje vplivajo pasma, njena trenutna modnost, velikost psa … Vse je stvar ponudbe in povpraševanja, meni Cvek. »Nemški ovčarji so po 800 evrov, majhni družni psi pa od 1.500 evrov naprej.«

»Da bi omejili tovrsten črni trg, lahko KZS zgolj osvešča ljudi. A le redki pred nakupom pokličejo kinološko društvo za nasvet. Ko potem pridejo s psom v malo šolo, jim je težko povedati, da niso kupili tistega, kar so mislili.« Na spletni strani KZS so objavljeni podatki o paritvah in leglih, sicer pa je vrsto podatkov glede pasem in vzrediteljev mogoče dobiti v kinoloških društvih. Pri nakupih v tujini je pomembno, da so ljudje pozorni, da kupujejo od preverjenega vzreditelja.

Ko je pes pri hiši, je nujen obisk pasje šole, ki je osnova za socializacijo kateregakoli psa in pogoj za normalno življenje v urbanem okolju. KZS si zato že nekaj časa prizadeva, da bi bil takšen socializacijski izpit obvezen za vse pse pri nas.

Foto: Pixabay, osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku