Arhiv Štajerskega Tednika

Med njimi je poleg kranjske čebele še pet pasem ovac (jezersko-solčavska, oplemenjena jezersko-solčavska, bovška, istrska in belokranjska pramenka), štiri pasme konj (lipicanski, slovenski hladnokrvni, posavski in bosanski planinski) ter po ena pasma goveda (cikasto), prašičev (krškopoljski), koz (drežniška) in kokoši (štajerska).

Bosanski planinski konj se je kot najznačilnejši tip majhnega konja na Balkanu na tem seznamu znašel pred dvema letoma, kot že ime pove, pa pasma prihaja z območja bivše Jugoslavije, natančneje Bosne in Hercegovine. Njegova reja se je razširila predvsem v hribovita območja, v Sloveniji pa naj bi se po besedah Metke Žan, strokovne sodelavke genske banke, ki deluje v okviru oddelka za zootehniko na ljubljanski biotehniški fakulteti, pojavil že v 16. stoletju, in to s prihodom Uskokov, beguncev pred turško okupacijo.

Ta robustna in trdoživa žival je bila idealna za tovorjenje blaga na težko dostopnem in neobljudenem terenu, saj lahko nosi kar tretjino svoje teže, pomembno vlogo pa je odigrala že v obdobju rimskega cesarstva in v času avstro-ogrske monarhije, kakor tudi v vojnah. Posebej zanimivo pa je, da naj bi najslavnejši slovenski tihotapec Martin Krpan, znameniti lik iz pripovedke Frana Levstika, sol tihotapil na hrbtu svoje Kobilice, predhodnice današnjega bosanskega planinskega konja.

Pasma je danes uvrščena med kritično ogrožene, kar pomeni, da so rejci v skladu z ohranjanjem genetske pestrosti pri plemenjakih avtohtonih pasem upravičeni do vsakoletne enkratne podpore za plemenjake. V letu 2022, podatka za lani namreč še ni, je takšno podporo za sedem živali prejel en slovenski rejec.