Arhiv NTRC

KZS si ves čas prizadeva za varno sobivanje psov in njihovih lastnikov na naseljenih območjih z izobraževanjem lastnikov in s šolanjem psov. A praksa pogosto odstopa od ciljev in želja, kar je lahko težava ob vedno večjem številu psov pri nas (približno 250 tisoč registriranih). Od tega jih v pasje šole prihaja le približno 10 do 15 odstotkov. Eden od pokazateljev, da bo na tem področju treba še marsikaj narediti, je tudi število prijavljenih ugrizov različnih psov. Letno naj bi jih bilo več kot dva tisoč.

Zagotovo se strinjate, da ni priporočljivo pobožati vsakega psa, ki pride mimo, kar zlasti radi počnejo otroci.

Vsi psi niso navajeni otrok in tudi nimajo možnosti, da bi se jih navadili. Nimajo vsi psi »socialnega« čuta. Zato tudi ne moremo posploševati, da vsi psi sprejemajo otroke. Je pa seveda razlika v posledicah, če nanj skoči ali ga ugrizne majhen ali velik pes.

Prepogosto vidim, da so starši preveč zaupljivi. Otroke pustijo, da stečejo k psu, ki ga sploh ne poznajo, za katerega ne vedo, kako se bo odzval in kakšne navade ima. Zato opozarjam, naj bodo starši zelo previdni pri vseh neznanih psih, a tudi pri tistih, ki jih že poznajo.

V pasji naravi je, da se želi ubraniti, če se čuti ogroženega, in to sporoča s svojim vedenjem. Ne moremo obsojati otrok, ker so radovedni, razposajeni in se ne bojijo psov. Dolžnost staršev je, da jih poučijo, kako ravnati in se obnašati, ko srečajo ali vidijo psa. Enako velja za domačega psa pri hiši, za katerega morajo otroci vedeti, da ni igračka, ampak živo bitje.

Kakšno je torej pravilno ravnanje, če otrok želi pobožati tujega psa?

Dobro je poznati psihologijo psov. Na spletu najdemo kar precej nasvetov in tudi v kinoloških društvih pripravljamo predavanja o tem. Kadar se srečamo s psom na prostem, lastnika najprej vprašamo, kakšen je njegov pes in ali ga lahko pobožamo. Tudi če psa poznamo, je treba vedeti, da ni vsak dan enake volje, podobno kot velja za ljudi. Niti lastniki psov včasih ne poznajo dobro svojega psa in njegovega vedenja, zato je treba biti previden. Vedno je bolje tako, kot da otroka spustimo in je odziv psa nezaželen. Če se z lastnikom dogovorimo in je pes navajen božanja, pustimo, da se nam ta približa, nas ovoha in spozna. Otrok naj psa boža umirjeno, vendar ne po glavi, ker veliko psov tega ne mara. Raje naj ga boža po sprednjem delu telesa. Psa naj ne objema z obema rokama in s telesom, naj se ne sklanja nadenj, pri tem naj pazi na obraz. Otroke poučimo, naj ne vlečejo psa za ušesa, rep, kožo in naj ne tiščijo roke v gobec. Nikar naj ne tekajo okoli psa in naj hitro ali nenadno ne segajo proti njem. Nekaterih psov tudi ni dobro neposredno gledati v oči, ker lahko to razumejo kot grožnjo. Če opazimo, da se pes umika, da ne želi stika, ga je treba pustiti pri miru.

Torej morajo tudi lastniki dobro poznati svoje pse in njihovo vedenje. So po vašem mnenju dovolj izobraženi o vsem tem?

Nekateri lastniki se kinološko izobrazijo in spoznajo naravo psa ter tako lažje prepoznajo vedenjske vzorce (miritvene signale) oziroma razpoloženje psa. Na žalost veliko lastnikov premalo pozna vedenje svojega psa in tudi zato iščejo vse mogoče izgovore za njegovo neprimerno obnašanje. V primerjavi s tujino in glede na veliko število psov pri nas bi lahko bila kinološka kultura višja, kot je. Eden od njenih pokazateljev je na primer pobiranje pasjih iztrebkov. Zlasti lastniki manjših psov pogosto menijo, da njihovi ljubljenčki ne potrebujejo vzgoje in šolanja. Potem pa imajo težave. Zato tudi prihaja do raznih konfliktov, prepovedi sprehajanja psov po parkih ... Če bi bila kinološka kultura na višji ravni, bi bili ljudje s psi povsod dobrodošli. Nesprejemljivo je, da pes opravi potrebo na otroškem igrišču in se lastnik dela, kot da se nič ni zgodilo, in gre naprej, ne da bi počistil za svojim psom.

KZS si prav zaradi pomena šolanja psov in izobraževanja njihovih vodnikov prizadeva, da bi lahko tudi v teh časih omejevanja številnih dejavnosti kinološka društva izvajala tečaje. »Vedno več je novih lastnikov psov, s čimer se povečuje tveganje za pojav neželenih situacij ali celo tragičnih dogodkov. Informacij na spletu je sicer veliko, a ne odtehtajo dela na poligonu. Država bi se morala zavedati, da je vzgoja psov enako pomembna kot druge dejavnosti,« opozarja sogovornik.

Foto: arhiv NT (Andraž Purg - GrupA)

Preberite več v Novem tedniku