Arhiv Lokalno.si

Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostelje. Tako Prešeren začne svoj sonet, posvečen Matevžu Langusu, modnemu slikarju takratnega kranjskega meščanstva, pri katerem je pesnik ves zamaknjen občudoval nastajajoči portret Primčeve Julije, svoje neuslišane ljubezni.

In res, na grob sv. Jakoba v Santiago de Compostela, mesto na skrajnem severozahodu Španije, pri nas znano kot Kompostela, že od srednjega veka romajo pohodniki, romarji iz vsega sveta, največ seveda iz Evrope. Najbolj množično je bilo romanje v Kompostelo od 12. do 14. stoletja, ko je vsako leto tja romalo približno 300.000 romarjev, kar je še za današnji čas, ko so razmere za romanje veliko lažje, nepojmljivo število; ocenjujejo, da je takrat v Evropi živelo le 30 milijonov ljudi. V zadnjih desetletjih pot sv. Jakoba postaja vse bolj pot iskanj in spoznanj, na katero se odpravlja vse več pohodnikov, romarjev, vernih in drugih, pravi Milan Vinčec v uvodu v svojo knjigo "Romanje v Kompostelo nekoč in danes", pred tem pa je posnel tudi dokumentarni film "Po poti svetega Jakoba". To pot, po kateri romajo že tisoč let, je Evropski svet leta 1985 imenoval za evropsko kulturno pot, Unesco pa jo je leta 1998 vpisal na seznam svetovne kulturne dediščine.

Na romanje v Kompostelo sta se prejšnji mesec podala zakonca Jana in Lojze Hosta s Sel pri Šentjerneju in ga po 29 dneh in 840 km prehojenih kilometrih sklenila v katedrali v Santiagu de Compostela, kjer pod oltarjem v srebrnem sarkofagu ležijo kosti sv. Jakoba, prvega mučenca med Kristusovimi apostoli.

"Že dolgo me je mikalo, da bi šel na to romanje," pravi Lojze Hosta, strojni inženir, zaposlen v šentjernejski Iskri Pio. "Morda je bila prva spodbuda za to svetel lik kompostelskega romarja Joka iz Jalnove povesti Ovčar Marko, ki sem jo kot 12-, 13-letni fant prebiral z velikim navdušenjem." Resnejše sta se z ženo Jano, profesorico psihologije na novomeški gimnaziji, o tem, da bi se podala na pot sv. Jakoba, začela pogovarjati lani jeseni, v začetku tega leta pa sta se za trdno odločila, da gresta. Tisti, ki oba dobro poznajo, niso dvomili o tem, da bi Lojze, tršat in zdrav možak v najboljših letih, od malega vajen tudi trdega kmečkega dela, zmogel to težko pot. Za Jano, na pogled bolj krhko žensko, ki je poleg tega dvakrat prebolela raka (sedaj je strokovni vodja za samopomoč žensk po operaciji raka na dojki v novomeškem društvu, enem od 19-ih takih v Sloveniji), pa so le malokateri verjeli, da bo vzdržala napore na tej poti. Pa jih je, in še kako junaško!

"Preden sva se podala na romanje, sva dobro preštudirala vodnike in drugo literaturo o tej poti. Na napore sva se pripravljala tako, da sva večkrat šla na pohod na Gorjance ali vsaj od doma s Sel na Špilerjevo špico nad Javorovico," povesta. Komaj nekaj dni po proslavi Lojzetove 50-letnice sta izpod Pirenejev na francoski strani krenila na dolgo in naporno pot. Povprečno sta prehodila slabih 30 kilometrov na dan, s tem, da sta kakšen dan naredila tudi po 40 km, zadnji celo 45, dvakrat vmes pa tudi samo 10 km; a pravita, da je hoditi več kot 25 km na dan, in to dan za dnem, težko in naporno, še posebej zaradi vročine, pred katero se včasih desetine kilometrov nimaš kam zateči. "Nepregledna polja pšenice, nikjer naselja, zavetišča, nobene sence. Nekateri romarji ta del poti, ki je dolga čez 200 km, kar izpustijo," sta povedala. Sicer pa dobiš potrdilo o romanju v Kompostelo že, če prehodiš zadnjih 100 km poti. Najkrajšo pot sta naredila na dan, ko sta obhajala 25-letnico poroke, takrat sta si privoščila tudi boljše prenočišče in si pripravila intimno večerjo z buteljko dobrega vina. S sabo sta v nahrbtnikih nosila 8 do 10 kg prtljage. "Največ sva hodila od zgodnjega jutra, še pred sončnim vzhodom, pa do 11. ure dopoldne, kasneje je bilo prevroče …"

Romarji, ki so se v srednjem veku srečno vrnili iz Kompostele, so bili doma deležni spoštovanja in občudovanja. Takrat je bilo romanje v daljno Kompostelo velikokrat pot brez vrnitve, saj je bila pot polna nevarnosti in je trajala več mesecev. Zato so se romarji pripravljali kakor za pot v večnost. Mnogi so napisali oporoko, v cerkvi je bila maša zadušnica, ob slovesu je iz zvonika odzvanjal mrliški zvon. Danes sicer pot ni več tako nevarna, največkrat niti ne tako dolga, saj večina romarjev prepešači do groba sv. Jakoba le zadnjih 100 km poti, Hostova pa sta se odločila za klasično, 840 km dolgo romarsko pot v Kompostelo. "Čeprav je bilo težko in naporno, nama ni žal, še več, vesela, radostna in hvaležna, da sva jo prehodila. Na poti sva doživela veliko lepih in v srce segajočih dogodkov, srečanj in ljudi, ki jih ne bova nikoli pozabila," pripovedujeta. "Najin prvi motiv za romanje je bila velika hvaležnost za vse dobro in lepo, kar nama je bilo dano v življenju, za zdravje, ozdravljenje, ljubezen, družino, za najinih 25 let srečnega skupnega življenja. Vsak posamezen dan na poti sva posvetila najinim najbližjim, otrokom, sorodnikom, prijateljem, dobrim ljudem, in ob tem sva tudi napore lažje prenašala." Večinoma sta sicer hodila sama, a sta na poti in v romarskih zavetiščih in prenočiščih, ki jih je na tej poti kar 200, srečevala številne romarje, ki so olepšali in obogatili njuno pot. "Nikoli ne bova pozabila starejšega Japonca, budista, ki se je na romanje v Kompostelo podal v spomin na svojega prijatelja alpinista, kristjana, ki je izgubil življenje v gorah. Večkrat mu je govoril, kako rad bi šel na to pot, a mu je nesrečna smrt to preprečila. "Sedaj jaz hodim zanj in z njim," jima je dejal. Pa tistega Kanadčana, ki je v malteškem refugiju zjutraj za vseh 40 romarjev, kolikor jih je tam prenočevalo, pripravil zajtrk. Pa Nizozemce, ki so šli v Kompostelo kar od doma in so bili na poti že od marca. Mlada ljubljanska družina s tri in polletnim sinom Jakobom je romala zadnjih 100 kilometrov, po 10 km na dan. "Srečavala sva same radostne in zadovoljne ljudi, tudi če so bili utrujeni in vsi ožuljeni, jim je z obraza sijalo zadovoljstvo, notranja lepota in hvaležnost. To je izkušnja, ki se po vsebini in globini doživetja ne more primerjati z ničemer drugim …"

Na cilj svoje poti, v Santiago de Compostela, sta prispela v soboto, 24. julija, zvečer, ko je bila v katedrali vigilija, se pravi večerna maša pred velikim praznikom. V nedeljo je namreč godoval Jakob in ko god sv. Jakoba pade na nedeljo, velja tisto leto za sveto leto. Takrat še toliko več romarjev roma v Kompostelo. Letos jih pričakujejo okoli 250.000, velika večina jih seveda prehodi le zadnjih 100 km poti. Hostovi dekleti Bogomila in Cilka in njuni mladi gorenjski sorodniki so v tem času, ko sta bila Jana in Lojze na poti v Kompostelo, pre- hodili nekaj deset kilometrov dolgo pot do Brezij. V skrbi za mamico sta dekleti sporočili staršema, da so to hodili za njiju in namesto njih in da naj si za toliko skrajšata pot. A Jana in Lojze sta izpolnila svojo zaobljubo in preromala vseh 840 km poti. Darilo hčerk pa sta izkoristila tako, da sta se do Finistere, dobrih 100 km od Kompostele oddaljenega najzahodnejšega rta Španije, ki je nekoč veljal za točko, kjer je konec sveta, odpeljala z avtobusom. Tam sta si na romarski klobuk pripela školjko, te na obalo naplavljajo vode razpenjenega Atlantskega ocena, kar od nekdaj velja za dokaz, da je bil romar res v Komposteli. S tako Jakobovo školjko se je pred kakimi 130 leti iz Kompostele vrnil domov praded sedanjega gospodarja Martinčiča, znanega vinogradnika iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Da je Martinčič lahko šel na romanje, je šentjernejskemu mogotcu Majzlju, mesarju in gostilničarju na trdnem Kastelu, prodal 2 hektarja veliko njivo.

Danes pa školjke sv. Jakoba označujejo tudi eno od številnih starih romarskih poti v Kompostelo, ki vodi iz Zagreba čez naše kraje, Kostanjevico, Ržišče, na Novi Lurd in Pleterje, komaj streljaj od hiše Hostovih romarjev, ter naprej proti Italiji in Španiji, na tisočletni romarski poti v Šentjakob na Zvezdnem polju.

Andrej Bartelj

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 12. avgusta 2010.