Iz dnevnika Romana Zakška, ki s čolnom potuje proti Kopru po poti, ki naj bi jo pred 3.270 leti opravili Argonavti: V torek, ob koncu 2. etape, sem bil tako izmučen, da si o skorajšnjem nadaljevanju poti nisem upal niti razmišljati. Vendar so me na Vrhniki župan, Stojan Jakin, direktorica občinske uprave, Vesna Kranjc in direktor Zavoda Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika, Boštjan Koprivec pričakovali ravno ob začetku 20. Argonavtskih dni na Vrhniki. Zato sem se še isti teden v petek zjutraj, 8. junija, odpravil z avtomobilom v Ljubljano na Zaloško cesto, kjer sem pri hiši v bližini bencinskega servisa shranil kanu, ga vlekel do Poljanskega nasipa gor vodno od Plečnikove zapornice in ga na pontonu na desnem bregu Ljubljanice ob pomoči dobrega človeka spravil v vodo. Natanko ob 10.15. uri sem zaveslal skozi središče Ljubljane, pod zmajskim mostom, pod tromostovjem proti Vrhniki. Izogibati sem se moral rečnim ladjam, ki so z valovi mojemu kanuju povzročale obilo neprijetnosti in zahtevale vso mojo pozornost. Ob vsakem srečanju sem moral kanu s premcem usmeriti izza krme ladje proti valovom. Sicer bi me lahko prevrnili. Hitrost toka je bila ugodna za veslanje, pa kljub temu je bil tako hiter, da sem le s težavo fotografiral. Kakor hitro sem namreč pustil veslo in prijel fotoaparat, mi je čoln že začelo obračati po toku navzdol.

Ko sem zapustil Ljubljano, se mi je reka Ljubljanica razkrila v vsej svoji lepoti. Zelene barve, lepa kakor Krka. Bregovi nizki in kljub drevju, vejevju ter grmovju pogosto dostopni. Ko je za mojim hrbtom utihnil ljubljanski vrvež sem ob zvoku narave, ki jo je predstavljalo čudovito ptičje petje in žabje regljanje začel kljub utrujenosti še iz druge etape, uživati. Skoraj ob vsakem zavesljaju sem preplašil kakšno divjo raco ali račjo družino z mladimi. Tudi nekaj nutrij in pižmovk sem srečal. Veselje mi je kalil samo veter, ki mi je pihal v prsa in mi veslanje proti toku še bolj otežil. Pa če bi pihal enakomerno, bi še šlo. Pa je pihal v močnih sunkih, da mi je premec kanuja velikokrat obrnilo proti bregu v katerega sem udaril. Potem sem običajno počakal nekaj minut in znova veslal naprej.

Do Vrhnike, oziroma do mostu za izvoz na avtocesto, sem prispel istega dne ob 17.40. uri. Če odštejem dvakratni počitek po 20 in 25 minut, sem veslal 7 ur in 25 minut. Prespal sem pri bratrancu Grubič Željku, ki me je odpeljal k sebi na Zaplano. Naslednji dan sem poskušal veslati do izvira Ljubljanice, vendar zaradi hitrosti toka pod mostom na Verd nisem zmogel. Ob pomoči bratranca sem ga spravil gor vodno in zaveslal do izvira Močilnika. Tam sta me ob 9. uri pričakala župan občine Vrhnika, Stojan Jakin z ženo in direktor Zavoda Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika, Boštjan Koprivc. Z županom sva si izmenjala darila. Predal sem mu »Antično vino Argo« v stekleni amfori. Župan mi je čestital za velik uspeh in požrtvovalnost v promociji Brežic in zamisli trženja turizma skozi legendo o Argonavtih, katero sami uspešno izvajajo že vrsto let. Dogovorili smo se o sodelovanju na turističnem področju, iz katerega bi morali imeti korist tako Brežičani kot Vrhničani. Obljubil mi je tudi obisk v Brežicah. Bratranec je odpeljal čoln k sebi v hrambo, sam sem se pa usedel na avtobus proti Ljubljani.

Župan Vrhnike, direktor ZIC in ostali Vrhničani so me s tako spoštljivim sprejemom prijetno presenetili in mi vlili novih moči za nadaljevanje projekta »Argonavti« s katerim skušam povezati skupnosti ob poti po kateri so pred 3.272 leti pluli Argonavti z namenom razvoja turizma v dobro naših ljudi. Na spletni strani Občine Vrhnika so objavili tudi članek o mojem prihodu na Vrhniko.