V torek, ko smo se na hitro dogovorili za sobotno turo, nevihta sredi Novega mesta ni obetala. Vseeno smo verjeli, da se bo vreme do konca tedna izboljšalo. Naš optimizem je tako obrodil sadove in zgodnje sobotno jutro nas je pozdravilo skoraj brez oblačka.

Iz Novega mesta smo krenili že ob peti uri zjutraj. Gneče na cesti ni bilo in kaj kmalu smo se dobili na črpalki v Tržiču. Osem odraslih in dva osnovnošolca. Vsi dobre volje smo se zavijali v jopice in se na hitro okrepčali s kavo in kakavom. Z avtomobili smo se odpeljali še malo proti Podljubelju in kmalu iz glavne ceste skrenili proti parkirišču pod kmetijo Matizovec, kjer smo pustili avtomobile. Vzpon smo začeli na 915 m nadmorske višine in se kaj hitro zagrizli v breg skozi gozd. Ko so me udeleženci spraševali, ali se bomo vzpeli na najvišji vrh, ki smo si ga ogledovali na naši levi strani, jim nisem hotela vzeti poguma. Gladko sem zanikala. Oba otroka smo postavili na čelo kolone in diktirala sta nam kar dober tempo. V eni uri in dvajsetih minutah smo premagali dobrih 300 višinskih metrov do Doma na Kofcah, kjer se nam je pridružil še en udeleženec, ki je prišel iz Mrzlega studenca.

Po krajšem premoru smo jo čez pašnik ubrali proti razgledni točki pri križu. Spremljale so nas krave in konji, ki so se radovedno ozirali proti nam in upali na kakšen priboljšek iz nahrbtnikov. Ko so ugotovili, da ne bodo deležni posladkov, so se usmerili k drugim pohodnikom. Mi pa smo se podali proti rušju in čedalje bolj strmi poti, na kateri smo srečevali vse več cvetja in se veselili razgledov na Dom na Kofcah, Tržič, pa tudi na okoliške hribe.

Po uri ni pol trajajočem vzponu smo si na vrhu Velikega vrha čestitali. Na 2088 m visokem vrhu je bilo tako opravljenih 1173 višinskih metrov. Otrokoma je bilo fascinantno, da sta lahko z eno nogo stala v Avstriji in z eno v Sloveniji. Ostali pa smo s pomočjo zemljevida in kompasa ugotavljali, katere sosednje vrhe lahko opazujemo. Ker je na vrhu kar precej pihalo, smo se kar hitro, takoj po skupinskem fotografiranju, odpravili po grebenu proti Kofce gori. Razgledovali smo se na avstrijsko in slovensko stran in uživali v soncu, ki je čedalje bolj pripekalo. Pod Kofce goro smo se usmerili nazaj proti Domu na Kofcah. Pot je bila strma in mestoma izpostavljena, misel na odlične štruklje pa nas je gnala naprej.

Na Kofcah je bilo, kot po navadi, težko dobiti prosto mizo. Postrežba in hrana sta bili na nivoju in čas nam je hitro mineval.

Ko smo se okrepčali, nas je čakal še spust do parkirišča. Po poti smo veselo klepetali in delali plane za naslednje podvige, ki bodo sledili v kratkem. Vabljeni.