Še nekaj let nazaj sem bila prepričana, da dopusta sploh ne potrebujemo. Zdelo se mi je, da gre bolj za potezo »pro forma«. Ker je pač julij in avgust, ker ni pouka in ker sonce peklensko greje in nas odganja v senco oziroma nas prisili, da malce bolj mirujemo, pa ker imajo tudi sosednje sluščene »rolete« in njihovega Murija vsak dan obišče manj znan skrbnik, dajmo še mi. Pojdimo na dopust!

Figo!

Danes težko razumem svoje stare pomisleke. Dopust je res za to, da so možgani na off in čivava na straži (recimo). Da smukneš iz vsakdana in se delaš, da si svoboden in brezskrben A priti do tega , neke vrste blaženega stanja, je težko. Dolga pot je do tja. Vesela sem, če je pri vas drugače, a na splošno imam občutek, da so priprave na dopust precej stresne. Ne spomnim se kolegice, ki mi ne bi poročala o manjših ali večjih napetosti - največkrat na relaciji mož-žena, ali pač eni od različic tega odnosa. Kdo je zadolžen za kaj, kdo bo poskrbel, da ne bomo česa pozabili, kako deset ton prtljage strpati v en prtljažnik in zakaj (za boga) potrebujemo toliko cunj, če je vroče kot v peklu in kar kliče po tem, da bi bili goli.

Zaradi zgodovinske obremenjenosti hodimo čofotat tja, kjer so našo belo kožo prvič obarvali sončni žarki, kjer smo se morda prvič poljubili, kjer je morje res lepo, kjer....

OK. Nastopi nova dilema - hrano peljati s sabo, ali bomo vse kupili »tam«??? Za to poskrbi meja in jasno je, da moramo slovensko govedino za govejo juho »švercati«, če bodo imeli cariniki slab dan, bo končala v kontejnerju. Hm, morda se bodo najedli vsaj potepuški mački.

Manj stresno je (morda) vplačati teden ali dva na oddaljeni destinaciji, kamor nas s kovčkom ali dvema (če ne »usekajo« doplačila) odpeljejo jeklene ptice, ki jih v poletnih dneh skoraj več kot pernatih. Na nek način smo bolj svobodni, kovček in gremo, avto pustimo pri sosedu, da ne bo sameval doma, pri prtljagi smo bolj skromni, na hrano še pomislimo ne, saj smo vendar vplačali »all inclusive«. Mmmm, mamljivo za vse tiste, ki z užitkom spremljate, če ste res popili in pojedli toliko kot ste plačali. Sicer imamo na voljo star rimski recept. Po drugi strani pa je naša svoboda manjša, saj se ne moremo takoj vrniti domov, če nam zadeva ni všeč.

Po svoje mi je všeč italijanski počitniški princip. 1. avgusta, naj padajo prekle ali debele žabe, naj se ustavi Zemlja ali pride do jedrske eksplozije - počitnice so tu! In ena največjih evropskih migracij se začne. Zadnjič mi je znanka pripovedovala, da nekateri vse leto varčujejo za to, da si avgusta privoščijo vse, nič kuhanja, nič namakanja perila v kampih,... Počitnice so užitek, ne glede na status.

In ko stojim na vrhu edine vzpetine golega dalmatinskega otoka, najdem v knjigi skoraj izključno slovenska imena, na kolesarskih poteh se počutim kot doma, preznojeni tekači sredi razbeljene ceste so gotovo moji sonarodnjaki.

Pa si rečem:

»Tamara, cela tvoja kolumna je en sam konstrukt, temelječ na posploševanju, utrjevanju prevladujočih stališč in  izkrivljenem analiziranju. Prava slovenceljska stvaritev.«