Profimedia

Paradoks zgodnje amnezije

Francoski pisatelj Gustave Flaubert je v svojem Slovarju sprejetih idej pod geslom »spomin« zapisal: »Priporočljivo je tarnati nad svojim spominom, pa tudi se hvaliti, da ga sploh nimaš.« Glede spominov na zgodnje otroštvo smo si vsi podobni. Otroštva se komajda spomnimo.

Težko bi trdili, da se natančno spominjamo dogodkov, ki so se zgodili pred drugim letom starosti. Bolj verjetno je, da gre za plod domišljije na podlagi anekdot, ki so nam jih pripovedovali starejši sorodniki.

Fenomen zgodnje amnezije je znan že dolgo in ga je opisal že Freud - imenujemo ga infantilna amnezija.

Poleg infantilne amnezije raziskave spomina kažejo, da se le malo spominov ohrani iz obdobja med drugim in šestim letom starosti. Še več, spomini na dogodke iz tega obdobja zbledijo hitreje in so veliko manj podrobni kot spomini na poznejše dogodke. Ta pojav imenujemo otroška amnezija.

Kljub temu pa lahko zgodnji dogodki, še zlasti travmatični, močno vplivajo na čustveni in intelektualni razvoj. Kako je torej mogoče, da zgodnje izkušnje oblikujejo naše življenje, če se jih ne spominjamo? Kako razložiti ta paradoks zgodnje amnezije?

Profimedia

Hipokampus: ključna možganska struktura za spomin

Ne moremo trditi, da popolnoma pozabimo vse, kar smo doživeli pred drugim letom starosti. Že pri dveh letih poznamo imena in obraze družinskih članov ter pomen številnih besed. Toda to so semantični spomini, torej spomini na dejstva in pojme.

Zgodnja amnezija pa se nanaša na drugo vrsto spomina - epizodični spomin, ki shranjuje osebne izkušnje in dogodke, ki smo jih doživeli v določenem času in prostoru (npr. rojstni dan prijatelja).

Epizodični spomin je v veliki meri odvisen od možganske strukture, imenovane hipokampus. Hipokampus je tudi prva tarča Alzheimerjeve bolezni. Močne poškodbe hipokampusa zaradi možganske kapi vodijo v nezmožnost tvorjenja novih epizodičnih spominov, čeprav oseba še vedno lahko pridobiva nova semantična znanja.

Ker je hipokampus ključen za spomin, je logično, da je izguba zgodnjih spominov povezana z njegovim razvojem.

Počasno dozorevanje hipokampusa v otroštvu

Možgani potrebujejo dolgo časa za razvoj. Pogosto govorimo o »možganski adolescenci«, ki traja do približno 25. leta starosti. V preteklosti so domnevali, da hipokampus dozori že okoli drugega leta, saj se njegova velikost v prvih dveh letih podvoji. To bi lahko razložilo infantilno amnezijo, ne pa tudi otroške amnezije.

Sodobne nevroslikovne raziskave pa so pokazale, da se hipokampus razvija še naprej skozi otroštvo. Njegove podregije, ki opravljajo specifične funkcije in tvorijo kompleksna povezja za shranjevanje in priklic spominov, dosežejo popolno zrelost šele okoli šestega leta. To sovpada s koncem otroške amnezije.

Profimedia

Tri teorije zgodnje amnezije

Čeprav razvoj hipokampusa jasno vpliva na spomin, to še ne pojasni mehanizmov, ki vodijo v pozabljanje zgodnjih spominov. Trenutno obstajajo tri glavne teorije.

Razvojna teorija

Po tej teoriji je hipokampus v zgodnjem otroštvu še preveč nezrel za učinkovito shranjevanje epizodičnih spominov. Zato pred drugim letom sploh ne tvorimo dolgoročnih spominov.

Teorija nevrogeneze

Hipokampus je ena redkih možganskih struktur, kjer se po rojstvu še naprej tvorijo novi nevroni. V zgodnjem otroštvu je nevrogeneza zelo intenzivna, kar lahko povzroči »prepisovanje« že obstoječih spominov. Ti spomini bi lahko še vedno obstajali v možganih, vendar bi bili nedostopni – podobno kot če po posodobitvi operacijskega sistema ne bi mogli odpreti starih datotek.

Preberite tudi:

• Izzivi za tiste, ki matere postanejo po tridesetem letu
• Postavitev družine: neverjetne zgodbe o metodi, ki spreminja življenja
• 10-minutne vaje za zdravje možganov in spomin

Teorija kritičnih obdobij

Po tej teoriji je zgodnje otroštvo kritično obdobje za razvoj hipokampusa, ko je ta izjemno plastičen in se hitro prilagaja okolju. Hipokampus se takrat šele uči učinkovitega shranjevanja spominov, kar pomeni, da zgodnji spomini niso trajni. Ta teorija združuje elemente razvojne teorije in teorije nevrogeneze.

Vse tri teorije se med seboj dopolnjujejo in pojasnjujejo, zakaj zgodnje spomine izgubimo, a hkrati lahko še vedno vplivajo na naš razvoj.

Profimedia

Ali lahko prikličemo izgubljene spomine?

Če zgodnji spomini ostanejo nekje v možganih v latentni ali spremenjeni obliki, ali jih lahko kdaj povrnemo? Nedavne eksperimentalne tehnike omogočajo ponovno aktivacijo nevronov, ki shranjujejo pozabljene spomine. V teoriji torej ni nemogoče.

Zaključek

Zgodnja amnezija je posledica dolgotrajnega razvoja hipokampusa in njegovega učenja, kako učinkovito shranjevati in priklicati spomine. Kljub temu pa lahko zgodnje izkušnje trajno vplivajo na razvoj posameznika, tudi če se jih ne spominjamo zavestno.

Opomba

Meje infantilne amnezije (0-2 let) in otroške amnezije (2-6 let) niso povsem natančno določene in se lahko razlikujejo glede na različne raziskave.