Naš oktobrski izziv z vlakom po Sloveniji je bil malo drugačen. V potovanje je bil vključen tudi avtobus in dobre pol ure peš poti. Namenili smo se v dolino pod Poncami, naš ponos, našo Planico.

V zgodnjih jutranjih urah smo zapustili Novo mesto, v Ljubljani prestopili na vlak za Jesenice, od tu naprej pa se odpeljali z lokalnim avtobusom. Tako smo bili že sredi dopoldneva v prelepi vasici Rateče, tik pred mejnim prehodom z Italijo.

Okrepčali smo se s kavico in še čim in se polni energije odpravili po gozdni poti proti Planici. Odpirali so se pogledi na vrhove Julijskih Alp. Ponce, 2274 visoka gora, je žarela v soncu. Vedno bliže smo bili našemu cilju in v daljavi so bile že vidne skakalnice. Čakal nas je vodnik. Dogovorili smo se, da se najprej s sedežnico odpeljemo na velikanko. Predstavil nam je skakalnice, njihovo nastajanje in zgodbe skozi zgodovino. Kar sedem jih je in vzporedno z njimi največja na svetu letalnica bratov Gorišek. Občudovali smo njeno velikost in pogum skakalcev, ki kot ptice poletijo v dolino. Pogled z vrha letalnice je res nepozaben.

Sledil je fascinanten spust s sedežnico nazaj v dolino. Sprehodili smo se do Nordijskega centra, v katerem je muzejska razstava o zgodovini smučarskih skokov in poletov. V podzemni kleti smo si ogledali snežni tunel s 600 m dolgimi tekaškimi programi. Temperature so malo pod ničlo, tako da smo okusili tudi zimo v jeseni. Tudi zunaj so urejene tekaške proge v dolžini 25 kilometrov. Mimo vetrovnika smo se povzpeli na razgledno ploščad tega modernega skakalno tekaškega centra. Še veliko informacij vodiča, a naši pogledi so se ustavljali na bližnjih vrhovih Ciprnika in Mojstrovke, skakalnice pa so bile pred nami kot na dlani.

Prišel je naš čas odhoda iz te prelepe planiške doline. Mimo olimpijskega športnega hotela, ki je nekaj stran od skakalnic, smo se počasi vračali v Rateče. Sledilo je kosilo in povratek proti domu.

Bili smo prijetno utrujeni, pa vendar veseli, da smo tako lep jesenski dan preživeli v največjem nordijskem centru sveta.