FOTO: Črnomaljski planinci na Črni prsti

Besedilo in fotografije Vinko Kukman

4. 7. 2011, 08.00

Posodobljeno

28. 07. 2011 · 11:33

Deli članek

Facebook

X (Twitter)

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Črnomaljsko planinsko društvo je v soboto organiziralo planinsko turo na Črno prst. Ta 1844 m visoka gora je najvzhodnejša vzpetina v strnjenem grebenu spodnjih bohinjskih gora. Na njeno južno stran se spuščajo travnata pobočja v Baško grapo, na severu nad Bohinjsko Bistrico je v zgornjem delu prepadna, nižje pa položnejša in porasla z gozdovi.

Turo smo pričeli v vasi Ravne nad Bohinjsko Bistrico na višini 800m in se po markirani poti skozi gozd povzpeli do Orožnove koče na Planino za Liscem. Po počitku pa smo se po lepo urejeni in označeni botanični poti povzpeli proti cilju, kjer nekaj metrov pod vrhom stoji planinska koča Zorka Jelinčiča. Premagali smo kar dober kilometer višinske razlike.

Črna prst je prav v tem času prava botanična lepotica. Razcvetelo se je raznovrstno planinsko cvetje, ki je bilo ob poti prava paša za oči in fotografske objektive. Tudi razgledi na okoliško hribovje so bili po nočnem dežju prvovrstni. Od tu je lep razgled na vse strani. Vrhovi Julijcev so se kopali v prelepi svetlobi, Bohinjsko jezero je kazalo svojo skrivnostno modrino, globeli in vrhovi Baške grape so risali senčne črte na primorski strani. V daljavi nas je vabilo tudi morje.

Razvozlali smo tudi uganko, od kje tako ime te gore? Pozornemu opazovalcu ob poti ne uide črna barva lapornatih kamnin, tik pod kočo se je ogromna črna gmota dobesedno vklinila v sosednja ostenja in ponuja zanimivo sliko.

Po počitku smo sestopili na prelaz »Čez Suho«, malo nas je pospešilo tudi nekaj kapelj sodre in dežja. Turo smo nadaljevali proti planini »Za Črno goro«. Ob poti smo naleteli na prave vrtičke kranjske in turške lilije. Propadajoči pastirski stanovi na planini v naravnem amfiteatru pričajo o tem, da se je tu nekoč paslo. Danes ta planina nudi pašo nekaj kobilam z žrebeti, od nekdaj idiličnega planšarskega življenja pa je ostal samo še spomin.

Ob spustu na izhodišče smo občudovali še gradbeni podvig izpred več kot 100 let, ko so graditelji bohinjske proge po pobočju s kamnito strugo regulirali površinske vode, ki so povzročale težave pri gradnji znamenitega 6327 m dolgega železniškega predora.

Tura je za 33 udeležencev res pestre starostne strukture minila v lepem razpoloženju in nam bo ostala v še lepšem spominu.

Galerija